Fizalis

(Foto: VOYO)

Fizalis je rod, ki obsega številne rastline, ki rastejo v subtrobskih regijah po vsem svetu. Uvrščamo jih med razhudnike in veliko rastlin združuje tako strupenost kot užitnost. Tokrat vam predstavljamo dva predstavnika te zanimive družine. Pri obeh vlada glede poimenovanja popolna zmeda in celo na semenskih vrečkah se pri imenih pogosto pojavljajo napake.

Oddaja Vrtičkanje je na sporedu vsako nedeljo ob 17:45 na POP TV, vse dosedanje oddaje vseh sezon pa so na voljo na VOYO.

Verjetno ste že slišali za andsko jagodo, zlato jagodo, inkovsko jagodo ter volčjo jabolko, perujsko češnjo, zemeljsko češnjo, kitajsko lanterno, fizalis in kapsko kosmuljo. Toliko imen za le dve rastlini, ki sta si sicer med seboj zelo podobni, a je vendar med njima nekaj razlik, in če se boste vsaj malce poučili o obeh, jih boste tudi vi ločili. Njuni originalni imeni sta Physalis peruviana in Physalis pruinosa.

Fizalis

(Foto: VOYO)

Physalis peruviana je bolj znana rastlina in jo zadnje čase pogosto najdemo v vrtnih centrih pod imenom andska jagoda. Rastlina je večja, večji so listi, cvetovi in plodovi. Le nekoliko bolj je občutljiva na mraz in potrebuje bogato zemljo.

Physalis pruinosa je bolj skromna rastlina, bolj odporna na mraz, je pa celotna rastlina manjša in bolj kompaktna, plodovi so manjši, pa tudi ovoj plodov je bolj debel.

Vzgoja sadik je podobna kot pri paradižniku, le da semena kalijo nekoliko dlje – približno dva do šest tednov. Tudi temperature morajo biti dovolj visoke; semena fizalisa namreč nehajo kaliti, ko temperatura pade pod 15 stopinj Celzija.

Sajenje fizalisa

Obe omenjeni vrsti se vzgajata podobno, tako da bomo v nadaljevanju obema rekli kar fizalis. Fizalis je v tropih trajnica, v naših krajih pa rastlino gojimo kot enoletnico. Spada med razhudnike, zato jo pri kolobarjenju obravnavamo kot paradižnik. Tudi zahteve, oskrba, bolezni in škodljivci so podobni kot pri paradižniku, obstaja pa tudi nekaj razlik. Fizalis ne mara mraza, potrebuje veliko sonca in toplote. Je tudi velik porabnik vode in v sušnem obdobju bo šel v mirovanje. Zato poskrbimo za dovolj vlage in debelo zastirko. Le takrat, ko zorijo plodovi, fizalis ne potrebuje veliko vode, zato ga takrat tudi manj zalivamo, ravno tako ne potrebuje tako bogate zemlje kot paradižnik. Če bo zemlja preveč pognojena (sploh če bo preveč dušika), bo sicer rastlina lepa, plodov in cvetov pa ne bo tako veliko. Tako kot ostale zelenjadnice ne mara preveč leg, ki so izpostavljene vetru. Fizalis ima nežna stebla, zato potrebuje oporo. Ima tudi zelo razvejano rast, zato bomo verjetno kasneje morali eni oporni palici dodati še kakšno ali uporabiti bolj razvejano vejo. Rastlina doseže od 80 do 120 centimetrov. Physalis peruviana zraste nekoliko višje in naredi bolj košat grm, zato naj bo prostora med posameznimi rastlinami okoli 1 meter, Physalis pruinosa pa je malce manjša, zato jo posadimo na 75 centimetrov. Če imate manjši vrtiček, je najbolje, da posadite eno samo rastlino, ker zavzame kar precej prostora, lahko pa jo posadite kar v lonec. V tem primeru bo nekoliko manjša in bo imela manj plodov, bodo pa zato dozoreli hitreje.

Dobro sosedje fizalisa so: šparglji, bazilika, drobnjak, ognjič, česen, meta, solata in špinača.

Slabi sosedje fazilisa so: krompir, jajčevec, paradižnik, sladki komarček in grah.

Fizalis

(Foto: VOYO)

Obiranje plodov

Plodovi fizalisa potrebujejo kar nekaj časa, da dozorijo. Od julija pa vse do hladnih dni v septembru ali celo oktobru lahko uživamo v 'oranžnih kroglicah'. Rastline fizalisa so, kot rečeno, precej grmičaste, a če želimo, da bi se še bolj razrasle, jim odščipnemo vrhove, ko poganjki zrastejo nekje do 30 centimetrov. Sicer pa na teh rastlinah zrastejo cvetovi, podobni krompirjevim, le da so rumene barve. Ko cvetovi odcvetijo, nastanejo plodovi, ki so lahko velikosti frnikole ali celo žogice za namizni tenis, odvisno od vrste. A plodov na prvi pogled niti ne opazimo, saj so skriti v prav posebnem ovoju, podobnem lampijončku. Med zorenjem plodov se ti spremenijo iz zelenih v rjavkaste. Zrele plodove velikokrat najdemo kar na tleh, saj hitro odpadejo.

Pri uživanju fizalisa je potrebna previdnost. Če so plodovi na tleh, še ne pomeni nujno, da so zreli. Prvo pravilo zrelosti je, da je ovoj suh in ko ga odpremo, mora biti plod zlato-rumene oziroma oranžne barve. V tem primeru ga lahko pojemo. Zeleni plodovi niso primerni za uživanje, saj vsebujejo alkaloide, ki so za naše telo strupeni. Sicer se ne bomo ravno zastupili, če bomo pojedli nekaj zelenih plodov, se pa znajo pojaviti kakšne prebavne težave.

Velika sreča pri pridelavi fizalisa je v tem, da pridelka nikoli ne zmanjšajo bolezni ali škodljivci. Je pa vreme tisto, ki vpliva na količino pridelka, zato je za obilen pridelek in dobro rast rastlin idealno dolgo in vroče poletje.

Plodovi so tudi izjemno koristni za zdravje. Vsebujejo veliko vitamina C, fosforja in nekaj vitamina A, poleg vsega pa imajo še zelo malo kalorij. Zaradi svojih lastnosti so zelo dobrodošel sadež za okrepitev imunskega sistema, nekateri jih priporočajo kot zdravilo proti virozam in prehladom, z njimi lahko izboljšamo zdravje mehurja in ledvic in se uspešno borimo proti spomladanski utrujenosti.

Okus je podoben paradižniku in ananasu hkrati! Nekaterim se zdi preveč eksotičen, spet drugim je všeč ravno ta neobičajna kombinacija. Plodove lahko uživamo presno, lahko jih vkuhamo v marmelade in kompote, iz njih naredimo sokove ali jih dodamo v sadno solato. Vse bolj pa so priljubljeni v obliki rozin.