Origano

(Foto: iStock)

V naravi in na vrtovih origano najdemo na območju s sredozemskim podnebjem, pa tudi sicer je Sredozemlje prvotna domovina te omamno dišeče zelnate trajnice. Origano so prvi uporabljali Grki, ki so ga imenovali Orosganos (gorsko veselje), danes pa ga v kulinariki uporabljajo po vsem svetu.

Rastlina zelo dobro uspeva na apnenčastih in suhih tleh, najdemo jo na prisojnih in suhih območjih, ob grmovju, po posekah, gozdnih obronkih … Zraste od 20 do 50 cm visoko, vsi nadzemni deli pa so poraščeni z majhnimi dlačicami. Steblo je v zgornjem delu razraščeno in je pogosto rdečkasto obarvano, ovalni listi pa so nasprotno nameščeni, spodnji so največji, proti vrhu pa vedno manjši. Na koncu poganjkov se razvijejo približno 5 mm veliki cvetovi, združeni v socvetja, ki so rdeče ali rožnate barve. Origano cveti od junija do septembra.

Origano pogosto povzroča zmedo; nekateri mu pravijo majaron, le redki pa vedo, da gre za dve različni rastlini oziroma začimbi. Zmešnjava nastane predvsem zato, ker so majaron ne dolgo tega botaniki premestili iz rodu Origanum v samostojen rod Majorana. Zmeda pa se pojavlja ne le pri botanični razvrstitvi, ampak tudi v kulinariki, saj kuharji dosledno uporabljajo ime origano, botaniki pa imajo raje ime dobra misel.

Origano

(Foto: iStock)

Kar zadeva okus, je origano rahlo oster in grenak, čuti se priokus kafre. Podobno je pri majaronu, le da je pri origanu zaznati še rahel okus po limonah.

Vrste origana

Navadna dobra misel ali navadni origano (Origanum vulgare): Ima rdeče, rahlo lesnate listne peclje, lepo zelene in po spodnji ploskvi dlakave liste. Cvetovi so bele ali modrikasto vijoličaste barve. Okus je bolj poprast in oster. Uporablja se kot glavna sestavina pri picah in nekaterih drugih paradižnikovih jedeh.

Kretski origano (Origanum dictamnus): Pravijo mu tudi hmeljski majaron. V naravi raste le na Kreti in v južnih delih Grčije. Je nižje rasti, njegovi listi pa so precej kosmati in debeli. Zaradi svojega okusa se najbolj prilegajo na žaru pečenim ribam.

Ciprski origano (Origanum onites): Pravijo mu tudi sicilijanski majaron, čeprav ga na Siciliji sploh ne najdemo. Uspeva namreč v Grčiji in Mali Aziji. Je majhen pritlikav grmiček s svetlo zelenimi ozkimi listi. Njegov vonj in okus sta bolj sladkasta in ne tako pikantna.

Zlatolistni origano (Origanum vulgare 'Aureum'): Je ljubka majhna rastlina, ki s svojimi gostimi listi povsem pokrije tla. Uporabljamo ga kot navadni origano, vendar ima precej blag okus in vonj.

Sirski origano (Origanum syriacum): To vrsto origana najdemo predvsem na Bližnjem vzhodu. Gojijo ga izključno za kuhinjsko rabo, saj ima oster vonj, ki je mešanica vonjev timijana, majarona in origana, vendar je še bolj močan. Tudi njegov okus je močan. Imenujejo ga tudi turški timijan ali zatar.

Vzgoja

Origano lahko gojimo tako na vrtu kot na balkonu ali terasi v posodah. Sadike pridobimo z delitvijo grmička (jeseni ali spomladi) ali s podtikanjem rastnih vršičkov (sredi poletja). Med sadikami na vrtu naj bo 30 cm prostora v vrsti in 50 cm med vrstami. Najbolj bodo uspevale sadike, ki bodo pred presajanjem na prosto prezimile, hvaležne pa bodo topli in sončni legi. Tla niso tako pomembna, je pa prednost, če so plodna, globoka in odcedna. Če sejemo seme, moramo zagotoviti namakanje in preprečiti izsuševanje tal. Ko rastlina zraste nekje do 15 cm, jo skrajšamo na višino okoli 5 cm, da preprečimo razvoj stranskih poganjkov ter bujno pokončno rast.

Na vrtu je priporočljivo origanu narediti zastirko zaradi plevela. Da se sadike dobro ukoreninijo, jih moramo redno zalivati, čeprav rastlina načelno nima velikih potreb po vodi, saj je navajena na toplejše podnebje. Dognojujemo z organskimi gnojili, najprej takoj spomladi, nato še enkrat med poletjem.

Nabiramo le nadzemne dele rastline, najbolje tiste bolj pri vrhu, saj je spodnji del že nekoliko olesenel in manj bogat z eteričnimi olji. Najbolje je, da origano v celoti porežemo še pred junijem, torej preden zacveti, drugič pa jeseni. Shranimo ga tako, da potrgamo vejice skupaj s cvetnimi popki in listi. Stebla nato povežemo v zeliščne šopke, ki jih obesimo v suh zračen prostor. Suhe liste in cvetke potrgamo z vejic in jih zdrobimo. Tako pripravljeno zelišče shranimo v tesno zaprti posodi. V trgovinah lahko kupimo že posušen origano. Posušeno zelišče je uporabno največ eno leto. Posušen origano pa ima tudi močnejši okus in vonj kot pa svež, zato se ga po večini uporablja suhega. Lahko ga shranimo tudi v olju.

Uporaba

Origano je nujno potrebna sestavina pri pripravi številnih dobrih italijanskih jedi, predvsem omak in polivk za testenine. Uporabljajo pa ga tudi kot glavno začimbo pri picah in pečeni zelenjavi. Tudi Grki ne morejo brez origana. Nepogrešljiv je v značilni grški jedi suvlaki, številnih ribjih jedeh in mešanih solatah. Najbolje se prilega jedem z artičokami, bučami in bučkami, cvetačo, čebulo, divjačino, fižolom, gobami, jagnjetino, jajci, jajčevci, korenjem, krompirjem, mlado koruzo, perutnino, ribami in morskimi sadeži ter različnimi siri. TUKAJ najdete nekaj okusnih receptov.

Zdravilne lastnosti

Ena čajna žlička suhega origana je vir vitamina K in vlaknin ter antioksidantov, ki so količinsko enakovredni trem skodelicam špinače. Poleg tega je znano, da je origano učinkovito antibakterijsko sredstvo pri želodčnih težavah. Vsebuje tudi močna protiglivična agenta, timol in karvakrol. Študija, ki so jo izvedli v washingtonskem medicinskem centru Georgetown University Medical Centre, je pokazala, da karvakrol zavira rast glivice Candida albicans, ki povzroča ustni oprh, in to bolje kot marsikatero protiglivično zdravilo. Je naravni antibiotik, pomaga pri izkašljevanju in težavah z dihanjem ter sinusi, lajša glavobole in prehlade. Eterična olja rastline blagodejno delujejo pri vnetju sluznice v ustni votlini, grenčice in tanini pa blažijo težave z napenjanjem in drisko.