Čebula - 1

(Foto: Profimedia)

Čebulo so poznali v Egiptu že 3000 let pred našim štetjem, v Evropo pa so jo približno petdeset let pred Kristusom čez Alpe prinesli rimski vojaki kot sestavino svoje prehrane. Vsebuje precej kalija in cinka in provitamina A (največ ga vsebuje spomladanska čebula).

Uporabljamo jo tudi v domači lekarni, saj deluje antiseptično, vsebuje pa tudi glukosinolate, ki preprečujejo nastanek rakastih obolenj. Zelo znana je kot domače zdravilo proti kašlju in hripavosti. Lahko se odločimo, ali bomo čebulo pridelovali iz semen, sadik ali iz čebulčkov; vsaka možnost pa ima tako svoje prednosti kot tudi slabosti.

Čebula iz čebulčka

Najpogosteje jo pridelujemo iz čebulčkov. Lahko jih sicer vzgojimo sami, a v večini primerov jih vzgojijo semenarne, mi pa jih kupimo in iz njih pridelamo končni pridelek – čebulo. To je zelo enostaven način, dobra stran pa je tudi v tem, da lahko čebulo pridelujemo tudi, če je vreme muhasto ali če je naša zemlja nekoliko slabša. Sami ga pridelamo tako, da zelo zgodaj spomladi posejemo seme v 5 cm oddaljene vrste ali na široko na grebene. Tako se nekje v juliju razvije do 2 cm debel čebulček, tega očistimo, preberemo in shranimo, lahko na podstrešje.

Rdeča čebula

(Foto: Thinkstock)

Naslednje leto ga še enkrat preberemo in nato posadimo konec februarja ali v začetku marca. V kolikor smo pridelali debelejši čebulček, bo pognal v cvet, če jih posadimo zelo skupaj, pa jih kot mlado čebulo lahko pobiramo v maju ali juniju. Ni priporočljivo, da ga posadimo skupaj s solato, ker se na taki gredi v juniju zadržuje preveč vlage, posebno, če glavnato solato zalivamo. V kolikor nameravamo čebulčke kupiti, se moramo zavedati, da so precej dražji od semen, žal pa tudi niso na voljo za vse sorte. Pri vzgoji iz čebulčkov pa se tudi bolezni hitreje prenašajo.

Lahko vzgojimo sadike

Vzgoje čebule iz sadik je pri nas najmanj razširjena, še najpogosteje se tega načina poslužujejo na Primorskem. Semena ne posejemo naravnost na prosto, ampak vzgojimo sadike v neogrevanem rastlinjaku, in sicer zato, ker se v nasprotnem primeru prehitro razvijajo listi in prepočasi korenine. Sejemo tako, da v module/lončke damo eno do dve semeni v posamezno odprtino. Na prosto jih posadimo proti koncu septembra ali v začetku oktobra, med vrsticami pa naj bo vsaj 30 cm in v vrsti 5 cm prostora med posameznimi sadikami. Sejemo lahko tudi januarja in sadiko na prosto posadimo v marcu ali v začetku aprila.

Sejemo lahko tudi direktno na vrt

Seveda lahko čebulo posejemo tudi direktno v zemljo, a v tem primeru je potrebno zemljo res dobro pripraviti, ker je seme drobno. Sejemo lahko enkrat do konca marca, a ker je zemlja takrat pogosto še zelo mrzla, lahko nastanejo težave. Ker kali počasi, je lahko tudi vznik slab. Po setvi seme prekrijemo s tanko plastjo zemlje, kalilo naj bi po treh oziroma štirih tednih. Čebulo bomo tako pridelali še isto leto, le da ne bo tako debela kot tista iz čebulčka. Pozorni moramo biti tudi na to, da vmes mlade rastlinice redčimo na razdaljo od 10 do 15 centimetrov.

Tudi čebula ima ’sovražnike’

Ne glede na to, za kakšen način pridelave se bomo odločili, pa se moramo zavedati, da tudi čebulo lahko napadejo škodljivci. Najpogostejša sta čebulna muha ter porova zavrtalka. Oba sta podobna hišni muhi, le nekoliko manjša. Odrasle čebulne muhe odlagajo jajčeca sredi aprila in v maju ter v juliju in avgustu. Izlegle ličinke se zavrtajo v mlado čebulo in se hranijo z rastlinskim tkivom, čebula začne gniti in lahko celo propade. Tudi porova zavrtalka ima dva rodova na leto, in sicer od konca marca do konca aprila ter od sredine septembra do sredine oktobra. Pred obema škodljivcema čebulo zaščitimo z gosto tkanimi mrežami ali prekrivkami, ki muhi preprečijo dostop do rastlin in odlaganje jajčec.

Čebula

(Foto: Reuters)