Rdeča pesa

(Foto: VOYO)

Simpatični vrtičkarici sta popolnoma navdušeni nad okusnimi in zdravilnimi zeleno-rdečimi koreni ter zelenimi listi, ki jih med drugim uporabljata za solato. Rdeče pese pridelata veliko; nekaj jo vložita za ozimnico, uporabita jo za solate, skuhata marmelado v kombinaciji z malinami ali pa iz nje naredita namaz. Da bo tudi na vašem vrtu rdeča pesa kar najbolje uspevala, vam ponujamo nekaj nasvetov za gojenje.

Sajenje rdeče pese

Najbolje je, da si spomladi najprej pripravite sadike kot pa sejete na prosto, saj tako rast ne bo tako odvisna od zunanjih vplivov. V platojčke lahko sejete vse od marca pa do julija ali celo avgusta. Metka po navadi seje okroglo, podolgovato in egiptovsko rdečo peso, da so gredice čim bolj pestre.

Več o rdeči pesi izveste v 13. oddaji 4. sezone VRTIČKANJE!

So pa semena pri pesi nekaj posebnega. To, kar najdete v vrečkah, pravzaprav sploh niso semena, ampak grčasti plodovi, semena pa se skrivajo v njih. Platojčke napolnite s substratom, v vsak razdelek položite po eno seme oziroma plod, v katerem se nahajajo okoli tri semena, nato prekrijete še s tanko plastjo substrata.

Rdeča pesa

(Foto: Thinkstock)

Če želite pospešiti kaljenje, semena čez noč namočite. Pesa kali približno 7 do 14 dni, temperatura mora biti vsak 8 stopinj Celzija, idealna pa je okoli 20. Glede na to, da so, kot rečeno, v malem plodu okoli tri semena, lahko zrastejo tudi tri rastlinice. V tem primeru pustite najmočnejšo, slabe pa odščipnite (nikar ne pulite, saj lahko poškodujete koreninski sistem). Sadike lahko presejete na prosto, ko dosežejo velikost okoli 10 centimetrov. Zanimivo je, da so koreni lepši in debelejši kot pri tistih, ki jih sejemo direktno na gredice. Ko jih presajate, jih presadite s koreninsko grudo, da se ne poškodujejo koreninice.

Presajanje na prosto

Če želite v okusni in sveži rdeči pesi uživati celo sezono, jo sadite v tri do štiritedenskih razmakih nekje do enega meseca pred prvo jesensko zmrzaljo. Peso lahko pridelujete na vrtičkih, odlično pa bo uspevala tudi na visoki gredi ali v posodi. Če se odločite za slednjo možnost, izberite lonce, ki imajo premer najmanj 45 in globine vsaj 20 centimetrov.

Pesa spada med korenovke in priporočljivo je, da to upoštevate tudi pri gnojenju. Korenovke namreč ne marajo gnojenja s svežim hlevskim gnojem pa tudi na splošno ne marajo preveč pognojenih tal. Če vendarle za gnojenje uporabljate uležan hlevski gnoj, potem na tisto mesto peso posadite šele po dveh letih. Boljša izbira je domač kompost. Sicer rdeča pesa od hranil potrebuje največ kalija, malo manj fosforja in najmanj dušika. Da bi zagotovila dovolj kalija, Tina v jamico, kamor posadi sadike, doda še malo lesnega pepela, kasneje pa rastline zaliva z gnojilom iz gabeza, ki vsebuje veliko železa, mangana, fosforja, največ pa kalija.

Pesa bo najbolje uspevala na sončni legi v nekoliko vlažnih, ne preveč pognojenih tleh. Sicer pa je zelo nezahtevna zelenjadnica za vzgojo. Ko jo sadite, naj bodo tla vlažna. Tako bo razvila globok koreninski sistem in tudi koreni bodo veliki. Če želite sočne in slastne korene, naj ima rdeča pesa enakomerno vlago, v nasprotnem primeru namreč lahko koreni razpokajo ali se začnejo sušiti. Peso sadite na razdalji od 10 do 15 centimetrov, medvrstna razdalja pa naj bo okoli 20 centimetrov. Če jo sejete direktno na vrt, jo je treba redčiti. Za uspešno rast potrebuje vsaj 4 ure sonca dnevno. V poletnih dnej jo pred pripeko lahko zaščitite tako, da jo posadite v bližino večjih rastlin (kumarice, koruza, fižol). Če boste uporabili zastirko, zalivanje skoraj ne bo potrebno, razen v zelo sušnem obdobju; enako velja za pletje in okopavanje. Z uporabo zastirke se boste izognili tudi pepelasti plesni.
Dobri sosedi plesni so solata, čebula, fižol, koleraba, kumare, česen, bučke, črna redkev, drobnjak, peteršilj in koruza, slaba soseda pa sta krompir in špinača.
Če boste upoštevali kolobar, izberite bolj odporne sorte in zdrav semenski material. Če boste pazili, da zemlja ne bo preveč pognojena in če boste upoštevali mešano zasaditev, boste imeli veliko manj problemov z boleznimi in škodljivci.

Najpogostejše bolezni so pesna listna pegavost ter pesna in pepelasta plesen, najpogostejši škodljivci pa polži in liste uši. Pametno je ob rob gredice s peso posaditi kapucinke, ki bodo s svojim vonjem odganjale uši in polže. V kolikor pa ta čas zamudite in bodo uši že napadle rastline, si lahko pomagate s škropivom iz tobaka ali kopriv ali pa gredico pokrijete z gosto tkano mrežo, ki bo preprečila dostop škodljivcem. Mlade rastline rdeče pese namreč radi pokljuvajo tudi ptiči in mreža je v tem primeru idealna zaščita.

Rdeča pesa

(Foto: profimedia.si)

Pobiranje rdeče pese

Peso lahko pobirate skozi celo leto in v različnih obdobjih rasti. Nekateri jo pobirajo kot 'baby' pridelek, torej majše, še ne razvite gomolje, ki so sladki in nadvse slastni. Sicer pa peso izkopljite, ko so koreni veliki od 5 do 10 centimetrov. Okrogle sorte dozorijo nekoliko prej, jih je pa lažje pobirati kot podolgovate. Če vas moti nekoliko 'zemeljski' okus, potem pobirajte mlade korene ali pa izberite bolj sladke sorte. Strejši koreni so velikokrat brez arome, postanejo pa tudi vlaknasti in malce' leseni'.
Pobiranja rdeče pese se lotite previdno, saj je precej občutljiva. Tina si pomaga kar z vilami. S prsti nežno odstranite zemljo ter odrežite liste, pustite pa od 2 do 3 centimetre pecljev ter koreninice. Pesa sicer dobro prenaša zmrzal in jo lahko pustite kar nekaj časa zunaj, če jo boste zaščitili s slamo, listjem ali praprotjo. Lahko pa jo pred prvim pravim mrazom izkopljete, žez dan pustite na potki med vrsticami, da se koreni vsaj malce posušijo, nato pa jo shranite ali uporabite.

Preverite, katere so zdravilne lastnosti rdeče pese!

Nekaj okusnih receptov z rdečo peso najdete TUKAJ!