Kmečka hiša

Skrinje so bile značilne predvsem za kmečko okolje, a poznali so jih tudi v mestih. (Foto: iStockphoto)

Lesena skrinja velja za enega pomembnejših spomenikov iz slovenske kulturne dediščine. Ta starinski simbol še danes krasi marsikateri dom in tako izpričuje vez s preteklimi rodovi.

Na osnovi tega dolgega časovnega loka lahko danes govorimo o renesančnih, baročnih, meščanskih, kmečkih in drugih skrinjah. Da je bila tradicija tudi bogata, izpričuje zbirka več kot 180 skrinj, ki si jih je mogoče ogledati v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani.

Ženska na skrinji

Kam so izginile slovenske kmečke skrinje? (Foto: iStockphoto)

Bogastvo tradicije

Skrinje so poznali tako na kmetih kot tudi v meščanskih hišah. Običajno so jih izdelovali kmetski obrtniki, ki so jih okrasili skladno s tradicijo okolja in tedanjimi trendi. Med bolj premožnimi skrinjami so bile tiste iz orehovega ali hrastovega lesa. Med kmečkimi pa so prevladovale take iz mehkejšega lesa, ki je bil cenejši.

Skrinje se med seboj razlikujejo tudi po tem, ali imajo raven pokrov ali pa takega, ki spominja na streho dvokapnico. Nekatere so imele notranjost razdeljeno na večje in manjše predale, v katere je bilo mogoče shraniti različne stvari.

Posebej zanimiv pa je vidik, ki se nanaša na okrasje in izpričuje bogastvo vsake posamezne skrinje. Med skrinjami so posebej priljubljene poslikane, ki izpričujejo podobe nekega časa in razumevanje sveta, pa tudi okrasja v tistem obdobju.

Druge so bile »intarzirane«, kar pomeni, da so jih mojstri okrasili z vstavljanjem lesenih kosov. Spet tretje se ponašajo z ročno kovanim okovjem za ključavnico. Kako bogato so bile skrinje ozaljšane in okrašene, je bilo predvsem odvisno od premoženjskih zmožnosti lastnikov ter tradicije okolja.

Raba in namen

Na Slovenskem so bile razširjene zlasti kmečke skrinje, ki so jih ljudje uporabljali kot kos pohištva, namenjen različni rabi. Od nekdaj so skrinje prisostvovale človekovemu vsakdanu in prazničnemu dne. Skoraj obvezno so bile prisotne pri ženitvenemu obredu, zato so jih imenovali ženitovanjske skrinje.

Manjše skrinje so bile namenjene shranjevanju nakita, šivalnega pribora, pisem in drugih drobnih a vrednih predmetov. Skrinje z ravnim pokrovom so v kmečkih hišah uporabljali tudi za sedenje ali za nočni počitek.

Vanje so neveste zložile svojo balo in jo prenesle na novi dom. Dr. Franc Kos piše, da so pri nekaterih kmečkih hišah tako imeli večje število skrinj. S prihodom nove neveste je stara skrinja ponavadi romala na podstrešje v družbo predhodnih in bila nemalokrat prepuščena zobu časa in delavnosti črvov.

Poleg ženitovanjskih skrinj so poznali tudi druge, za shranjevanje žita in drugih pridelkov. Skrinje so uporabljali za shranjevanje oblek, dokumentov, živil, pa tudi za orodje in pridelke. Manjše skrinje so bile namenjene shranjevanju nakita, šivalnega pribora, pisem in drugih drobnih a vrednih predmetov. Skrinje z ravnim pokrovom so v kmečkih hišah uporabljali tudi za sedenje ali za nočni počitek.

Skrinja danes

Kljub temu da se je življenje do danes precej spremenilo in opustilo marsikateri kos notranje opreme, ki je bil nekoč nepogrešljiv, so skrinje še danes prisotne v številnih domovih. Ljudje jih največkrat uporabljajo kot okras, s katerim ohranjajo povezanost s preteklimi rodovi.

Lesena skrinja

Prenosna skrinja je narejena iz lesa iglavca, izvira iz 16. – 18. stoletja. Hranijo jo v Mestnem muzeju Ljubljana. (Foto: Damjana Šalehar / arhiv MGML)

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani ? To lahko storite s klikom na