Ljubljenčki
Nekoliko neobičajna, a praktična gradnja.
Usklajeno, a nemoteče skupno bivanje
Prebivalci hiše, ki vam jo predstavljamo, so sorodniki in sorodnice, ki so se odločili, da si s svojimi partnerji in partnerkami ter otroki zgradijo skupen počitniški dom. Gre za pet parov (deset odraslih) in osem otrok, ki so si, kot je to španska navada, zaželeli skupnega prostora, kjer bi se lahko v miru družili ob različnih priložnostih.
Arhitektoma Davidu Casinu in Bernardu Angelini so predstavili izhodiščno idejo: potrebujemo ''streho'', kamor se bomo v prostih dneh zatekli pred urbanim življenjem. Z izbrano lokacijo so arhitekte omejili v gradbenih možnostih, omejili pa so jih tudi finančno. Tako kot za večino od nas je tudi zanje bila pomembna nizka cena.
Eden od glavnih ciljev projekta je bil v zunanjem izgledu ujeti pokrajino in v notranjosti izkoristiti prednosti pokrajine.
Zasnova
Arhitekta sta hišo z imenom Casa la Candela umestila v pokrajini Asturias na severu Španije, v tamkajšnjo manjšo vasico Soto de Dego, z nekaj deset prebivalci. Gorovja Asturiasa so bila glavni navdih arhitektov, medtem ko sta notranjost hiše zasnovala po vzoru votlin, ki so ravno tako del slikovite pokrajine.
Arhitekta pravita, da sta s svojo zanimivo gradnjo, razgibane oblike v okolje postavila še eno ''goro'', in sicer v obliki moderne hiše.
Da bi lahko na 298 kvadratnih metrih občasno sobivalo 18 ljudi, sta arhitekta morala narediti zasnovo, ki bo zagotavljala ravno pravšnjo mero zasebnosti in družabnosti oziroma srečevanja med družinskimi člani.
Osnovna zasnova oziroma program, ki je služil kot koncept, je bila razdelitev hiše po ključnih točkah:
1. nočni program (spalnice in kopalnice) – severna stran
2. skupni prostori za dnevne aktivnosti (dnevna soba, jedilnica, kuhinja) – južna stran
3. veranda, ki povezuje oboje in ločuje prostore namenjene dnevnim aktivnostim
Glavni vhod v hišo sta locirala na severni strani, nedaleč od garaž. Oba dostopa se srečata v hodniku, od koder je „razvodnica“ v vse ostale prostore.
Severna veranda je povezana s stopniščem, ki vodi do spalnic in vsebuje zunanje stopnišče, ki splanim prostorom omogoča neposreden stik oziroma izhod v naravo.
Zunanjost
Z velikimi okni sta arhitekta uporabnikom omogočila razgled na gore in neponovljivo povezanost z okoljem. Med velikimi okni sta razporedila tudi nekaj manjših, s katerimi sta želela omejiti poglede sosedov in izzvati igro med naravno svetlobo in sencami.
Pri načrtovanju sta arhitekta upoštevala tudi lokalne zakonitosti, na primer ravno streho ter v nekaterih vidikih ostala zvesta asturijski tradiciji gradnje, predvsem pri pomenu in vključitvi verande kot povezovalnega prostora, kar sta kopirala iz tamkajšnje arhitekture.
Za vse, ki se radi poigramo z novostmi, nadvse zanimiva in izvirna rešitev osnovne ideje!
