Gregorjevo

(Foto: iStockphoto)

Preprosta šega izvira iz časa ročnega kovanja in čevljarstva. God sv. Gregorja je namreč do uvedbe gregorijanskega koledarja leta 1582 veljal za prvi pomladni dan, kar je pomenilo tudi daljši dan ter več svetlobe in toplote. Dan se je takrat že toliko podaljšal, da obrtniki pri svojem delu niso več potrebovali umetne razsvetljave, zato so luč na predvečer gregorjevega simbolično vrgli v vodo.

Tradicija se je v nekoliko spremenjeni obliki ohranila vse do današnjih dni. Danes so lučke, ki jih vržejo v vodo, pravzaprav hišice, cerkvice, kozolci, včasih pa tudi prave umetniške stvaritve iz papirja, kartona ali lesa. V Kropi in Kamni Gorici so poznane kot barčice, v drugih krajih kot gregorčki. Na njih ali v njihovi notranjosti so pritrjene svečke, ki svetijo skozi pisano obarvana okna.

Običaj je danes namenjen predvsem druženju, kjer se najbolj zabavajo otroci. 

Gregorjevo na Slovenskem velja tudi za praznik zaljubljencev ali praznik, ko se ptički ženijo. Stari običaj pravi, da so se dekleta nekoč na gregorjevo ozirala v nebo. Prva ptica, ki jo je dekle videlo, je naznanila, kakšen bo njen mož.