Zmrzal

(Foto: Thinkstock)

Pozebe v minulih desetletjih so bile sicer večinoma zgodnejše od letošnje. Nekatere so prizadele le posamezna sadjarska območja v Sloveniji, posebej izpostavljene lege, običajno zgodnje koščičarje, redkeje tudi pečkarje in poljščine, so za STA pojasnili na Arsu.

Pri zmernih pozebah so gospodarske škode obvladljive, predvsem zaradi postopnega cvetenja sadnih rastlin. Močne pozebe, navadno pozne, pa povzročijo gospodarske škode z razsežnostmi obsežnih naravnih nesreč. Tako so bila na primer v pozebah v letih 1990, 1991, 1992, 1994 in 1995 prizadeta le posamezna območja v državi in zaradi postopnosti fenološkega razvoja ni bilo škode večjih razsežnosti.

Ogromno škodo sta povzročili pozebi aprila 1997 ter marca 1998. Prva je prizadela vsa sadjarska območja v Sloveniji in uničila od 40 do 100 odstotkov cvetnega nastavka najpomembnejših sadnih vrst. Tista v letu 1998, ki je bila izrazito zgodnja, pa je uničila celoten cvetni nastavek breskev na Goriškem, Vipavskem in obalnem območju, so še pojasnili na Arsu.

Leta 2001 je obsežna pozeba, podobna lanski, prizadela večji del Slovenije razen Primorske. V letih 2002 in 2003 so bile pozebe lokalno bolj omejene, a so klub temu uničile do 30 odstotkov cvetov. Huda pozeba je državo prizadela tudi leta 2012, ko je na najbolj prizadetih legah terjala več kot 50-odstotno, ponekod celo 100-odstotno škodo.

Nazadnje pa je bila velika pozeba v številnih delih države lani od 25. do 30. aprila. Nizke temperature, ki so se ponekod spustile tudi do -4 stopinje Celzija, so močno prizadele predvsem sadno drevje in vinsko trto. Prizadetih je bilo skupaj 7662 hektarjev kmetijskih površin v 106 občinah. Tako nizka temperatura, kot so jo 26. aprila lani izmerili po nižinah vzhodne Slovenije, je po navedbah Arsa sicer v tem delu leta zelo redka in se pojavi največ enkrat na desetletje.

Podatki iz preteklosti sicer pričajo, da so bile ohladitve do kritičnih vrednosti ali celo pod te že zabeležene skoraj ob istem času konec aprila ali celo v maju, na primer v zgodnjih 60. letih prejšnjega stoletja, ter sredi 70. in 80. let. Takrat so lahko nastale tudi škode, ki pa niso dokumentirane, so še pojasnili na Arsu.

Prave razsežnosti škode po pozebi je težko izraziti samo v tonah izgubljenega pridelka. Prišteti je treba še škodo zaradi drobnejših in skladiščno slabo obstojnih plodov, ki se razvijejo iz preživelih brstov nižjega reda, kot tudi ceno ukrepov za ohranitev okrnjenega pridelka in prilagajanje fiziološkim potrebam prizadetih rastlin v naslednjih letih, še opozarjajo na Arsu.