Zavetišče Horjul

(Foto: zavetišče Horjul )

Veliko je bilo že govora o teh znamenitih '30 dneh' in marsikdo si še vedno predstavlja, da v zavetiščih poskrbite le za najnujnejše in številne živali evtanazirate. Katere živali sploh evtanazirate?

Evtanaziramo tiste, ki jim ne moremo več pomagati, torej hudo bolne, hudo poškodovane ali tako stare, da jim odpovedujejo življenjske funkcije. Vedno se odločamo strokovno in v interesu živali. Npr. mačko ali psa brez vseh štirih okončin v našem zavetišču uspavamo in se pri tem ne oziramo na naše (slabo) počutje, pač pa imamo v mislih kvaliteto življenja take živali.

Vsako leto sprejmemo nekaj težko poškodovanih muc, ki jim s kosilnico, ker jih v travi ne vidijo, odrežejo vse tačke. Ne pade nam na pamet karkoli drugega kot čim prej skrajšati muke. Za vse ostale pri nas skrbimo tako, kot da so naši. Z njimi smo 24/7/365, z njimi namreč tudi živimo, zavetišče ni na drugi lokaciji, pač pa je to naš skupen dom.

Nepredstavljivo je za zdravo žival maksimalno skrbeti 30 dni, potem pa jo uspavati, ker občine po 30-ih dneh za njihovo oskrbo ne plačujejo več. To seveda vedo tudi tisti, ki ves čas poudarjajo teh 30 dni, ampak jim pač prav pride tako. Kot vedo tudi, da po 30-ih dneh do oddaje, ki se velikokrat ne "zgodi" tudi po več let ali pa nikoli, sami zbiramo denar za njihovo bivanje pri nas in nam država tega ne plačuje več na nikakršen način.

Grožnje niso tako redke. Nedavno si tudi objavila posnetek moškega, ki v telefonskem pogovoru izsiljuje s tem, da bo nekomu plačal 20 evrov, da mu ubije psa. Kako ukrepate v takih primerih?

Grožnje res niso redke, pravzaprav brez njih skorajda ne mine dan. Res je, da je manj tako ekstremnih kot je ta omenjena. V takšnih primerih prijavimo lastnika živali tako na policijo kot na veterinarsko inšpekcijo. Če seveda imamo to srečo, da ne kliče iz skrite številke in uspemo pridobiti vsaj kakšen konkreten podatek.

Grozili so tudi že po Facebooku v raznih skupinah … kako je živeti s takim bremenom? Nenazadnje imate družino, majhne otroke …

Družabna omrežja naredijo veliko dobrega, vendar prav toliko ali še več slabega. Sankcije proti tem, ki grozijo, so praktično nične. Ko se enkrat sproži plaz, pa se dejansko ne moreš branit. Grožnje se pojavljajo periodično, usmerjene tako osebno name kot na zavetišče. Nekaj časa je mir, potem se nekdo spomni in začne gonjo. Običajno so posredi kakšne volitve ali pa konkreten dogodek, ki ljudem ni po njihovem okusu in gremo še en krog. Zdi se, da smo doživeli že vse, kar se doživeti da. Radi bi nas izbrisali iz zemeljske oble, prevzeli zavetišče, radi bi prepričali župane občin, s katerimi sodelujemo, da nismo vredni počenega groša, da vsi in vse znajo bolje od nas. Da nas bodo nekje počakali in fizično napadli, da bodo naredili vse, kar je v njihovi moči, da nas uničijo. Niti slučajno ni prijetno, se pa človek sčasoma navadi obvladovati stres. Nič jih ne jezi bolj kot dejstvo, da še vedno delaš in obstajaš, zato tedaj, ko mi katera od teh stvari pride pred oči rečem, da bomo delali še več in bolje. Kot se sploh najbolje da.

Zgodi se, da kdo pripelje žival oziroma javi, da jo je našel, na koncu pa se izkaže, da je žival pravzaprav njegova. Kako postopate v takih primerih?

Kadar se izkaže, da je v zavetišče sprejeta žival pravzaprav lastniška, lastnika prijavimo na inšpekcijo. Običajno je lastniku v tem primeru žival tudi z odločbo odvzeta, plača pa poleg oskrbe v zavetišču tudi kazen za namerno zapustitev.

Kaj je sicer najpogostejši razlog, da ljudje pripeljejo psa v zavetišče?

Ljudje za oddajo svoje živali v zavetišče kot razlog največkrat navedejo selitev in alergijo, v zadnjem času pa tudi dejstvo, da so si izbrali žival, ki je ne obvladujejo. Običajno za selitvijo in alergijo prav tako tiči tretji razlog, torej neobvladovanje živali; le-te svoje morebitne vedenjske te težave pokažejo v nekaj dneh bivanja pri nas.

Zavetišče Horjul

(Foto: zavetišče Horjul )

Rešenčki s področja bivše Jugoslavije so v zadnjih letih pravi hit, naša zavetišča so po drugi strani polna. Kaj delajo/delate zavetišča 'narobe', da živali ne uspete oddati oziroma kaj društva, ki uvažajo pse, počnejo, da jim uspe poiskati dom?

Posvajanje živali, ki v ljudeh vzbudijo močna čustva, je res pravi hit. Bolj kot je žival fizično ali psihično poškodovana, bolj kot je opis jokav in poln čustev, prej je posvojena. Pri nas tako poraznega stanja, kot je v državah bivše Jugoslavije ni, pa tudi ne predstavljam si, da bi kadarkoli spisala za žival oglas, ki ne predstavlja realnega stanja. Pri tem smo res svetlobna leta oddaljeni od ostalih.

Povsem možno je, da bi za potrebe uspešne statistike oddali več živali, vendar v resnici neuspešno. Za uspešno oddajo namreč štejemo tisto, pri kateri žival v svoji novi družini doživi starost, predvsem pa takšno, ki je vsem v veselje in se tako žival kot posvojitelji dobro počutijo. Med tistimi, ki te živali uvažajo in pišejo solzave opise, predvsem pa trdijo, da "ljubezen ne pozna meja" je na žalost večina tistih, ki za pomoč (človeškim) migrantom niti slišati nočejo.

V resnici je stvar zelo preprosta; živali je preveč, posvojiteljev pa premalo. Med posvojitelji pa je na žalost več tistih, ki želijo zadovoljiti svoje trenutne čustvene vzgibe in manj tistih, ki se za posvojitev odločajo odgovorno, po tehtnem razmisleku in si pustijo ob tem tudi svetovati. Takšnih, ki se zavedajo, da posvojitev spremeni življenje vsej družini za naslednjih nekaj let, je na žalost malo. Tekmovati tako, da ljudi zavajamo z nerealnimi opisi in izkoriščamo čustva, pa nočemo. Predvsem zato, ker je na malo daljši rok vse našteto zgolj v škodo živali. Ko namreč ljudje ugotovijo, da to ni to, kar so pričakovali, žival vedno in brez izjeme potegne krajši konec. Na kakršen koli način že. Tudi če jo slučajno obdržijo in so en z drugim nesrečni naslednjih nekaj let, je žival na slabšem.

psička Horjul

(Foto: zavetišče Horjul )

Ali kateri od 'rešenčkov' pristane potem tudi pri vas?

Ob poplavi vseh uvoženih v zadnjih letih in posledično mnogih neposrečenih posvojitev skoraj ne mine dan, da ne bi kdo poklical in vprašal, ali je možna oddaja v zavetišče. Najdejo se pa tudi takšni, ki pse uvozijo v Slovenijo, jih nimajo kam dati in potem preprosto spustijo pri nas.

Kako pomembno je, da se pes in potencialni novi lastnik pred posvojitvijo večkrat srečata, se spoznata?

Odvisno od psa. Če ni preveč obremenjen s preteklostjo in ne potrebuje več časa za prilagajanje, potem se lahko o vsem dogovorimo že ob prvem obisku. Vedno povemo vse, kar nam je o živali in njenem vedenju znanega, pa tudi to, ali se nam zdi primerna za sopotnika v točno določeni družini/okolju.

Živali z zelo izraženo ločitveno stisko nikoli ne oddamo nekomu, ki je 8-9 ur dnevno odsoten, tudi če živi v hiši in žival s svojo stisko ne bi motila sosedov. Raje počakamo na nekoga z več časa ali nekoga, ki ima takšno žival lahko v službi s seboj, pa potem počasi odpravljata določene vedenjske težave. Pri plašnih pa raje vidimo, da se nekajkrat pred dejansko posvojitvijo vidimo in spoznamo, da stiska ob odhodu v nov dom ni prevelika.

Je sploh vsaka žival primerna za posvojitev?

Teoretično je vsaka žival primerna za posvojitev, praktično pa seveda ne. Če sprejmemo zelo agresivnega psa, potem bi ga ob predpogoju, da je primerne starosti in bi opravil test na policiji lahko celo spravili med delovne. V praksi je to skorajda neizvedljivo. Včasih so plašnost in ostale zlorabe iz preteklosti prevelike, da bi lahko žival normalno funkcionirala v urbanem okolju. Na srečo takšnih ni prav veliko in če se navadijo na življenje z nami in so ob tem zadovoljne, lahko ostanejo pri nas do nadaljnjega. Do tedaj torej, ko čas zaceli kakšno rano ali pa pač do konca.

Pasji mladiči

(Foto: Kanal A)

Znano je, da iz zavetišča Horjul vsak ne more odpeljati psa. Katere lastnosti so tiste, ki jih mora imeti potencialni posvojitelj?

Iščemo fizično in psihično stabilne posvojitelje. Na kratko. Naj malo obrazložim, ker to ne pomeni, da na kakršen koli način bolne ali stare izključujemo. Pomeni le, da omenjenim ne dajemo živali v posvojitev, če pri tem nimajo podpore in strinjanja družine. 80 let star človek, ki je sam, pri nas ne more posvojiti mladiča. Zelo dobro se zavedamo, da je tak človek osamljen in da bi pravzaprav nujno potreboval družbo (tudi živali), ampak mi smo tu zato, da gledamo predvsem na korist naših varovancev. In tem ni v korist in v interesu čez nekaj let iskati novega doma. Tudi ni za pričakovati, da bi pod uspešno posvojitev lahko šteli oddajo mladiča ostarelemu, ker preprosto ne more zadovoljiti njegovih potreb. Ne oddajamo jih niti ljudem, ki so za prejšnjo žival sicer skrbeli, vendar so jo na koncu pustili zaradi nekih lastnih (verskih) prepričanj poginiti, ker se recimo ne strinjajo z evtanazijo. Ne oddajamo jih na verigo niti za celodnevno čepenje v boksu. Časi se spreminjajo, za varovanje so na voljo alarmne naprave. Izjema so le delovni psi, teh pa v zavetiščih praviloma ni. Iščemo torej posvojitelje, ki razumejo potrebe živali, so jih sposobni izpolnjevati ali pa so se pripravljeni izobraziti.

Družine z majhnimi otroki, starejši – na kaj morajo biti pozorni, ko se odločajo za psa/mačko?

Niso oziroma nismo vsi za vse. Aktivna žival ne sodi k starejšemu človeku, plašna ali pogojno v določenih situacijah agresivna prav tako ne k starejšemu ne k družini z majhnimi otroki. Prav tako je pomembna velikost glede na način življenja - če želite družabnika, ki bo z vami šel vsepovsod, je to morda malo težje izvedljivo z res velikim psom. Predvsem pa se je ne glede na izbiro dobro o posvojitvi posvetovati z dotedanjimi oskrbniki, od katerih bi morali dobiti poštene odgovore o živali, za katero se zanimate. Če vas ne opozorijo o možnih težavah, potem jim je važna na videz uspešna statistika, uspešna posvojitev pa gotovo ne

Pri vas je trenutno zares ogromno mačk. Kako vam sploh uspe poskrbeti za vse? Ste jim mogoče že uspeli poiskati domove?

Za vse mačke posvojiteljev ni. Tudi če bi jih dali vsakemu, ki pride mimo, jih ne bi zmanjkalo. Trudimo se z maksimalno dobro oskrbo, ko jo potrebujejo, jih pa čedalje več po oskrbi vračamo v okolje. Vseeno vedno poskrbimo, da imajo tam vsaj rednega hranitelja, ki nas lahko obvesti, če muca ponovno potrebuje pomoč. V tem času je najbolj naporna oskrba sesnih mladičev, ki so sprejeti brez mam in jih je potrebno hraniti vsake dve do tri ure ponoči in podnevi. Zgodba se ponavlja iz leta v leto, kljub stalnemu osveščanju trenutno stanje ne kaže na to, da smo kam prišli. Še vedno se ljudem nekaj deset evrov za sterilizacijo svojih živali zdi povsem nepotreben strošek. Namesto tega še vedno raje pobijejo, zavržejo ali preprosto gledajo bolne mačje mladiče na lastnem dvorišču. Menda je tako naravno. Tisti, ki preživijo, nadaljujejo s to povsem nepotrebno in prav nič naravno reprodukcijo.

Psička, ki ste ji izpod oči vlekli črve … morda bi pomislili, da se to dogaja le v tujini, a žal so taki primeri tudi pri nas. Bi bolj stroga zakonodaja kaj rešila?

Na žalost v zadnjem času spet opažamo porast sprejema živali v zares slabem fizičnem in/ali psihičnem stanju. Amerika je bližje kot se zdi. Osebno bi sicer "privoščila" tistim, ki spravijo žival v tako stanje nekaj let na hladnem. V resnici pa je potrebno delovati predvsem preventivno, osveščevalno, spreminjati sprejemljive kriterije za ravnanje z živalmi v družbi. Tako se bi/bomo izognili marsikateri žalostni zgodbi v prihodnje.

Kaj so največje pomanjkljivosti naše zakonodaje?

Želje vsakega med nami, ki nam je mar za živali in zanje skrbimo tako, kot naj bi vsi je drugačna, bolj stroga zakonodaja. Vendar smo minimalne standarde sprejeli glede na splošno stanje v naši (in evropski) družbi. Zato mislim, da je zakon sicer dober, velikokrat pa šepa izvajanje. Uradni veterinarji so preobremenjeni, prav tako se velikokrat njihovo sicer korektno delo ne zaključi na drugih ravneh. Konkretno: pri mačku, ki je bil 6 tednov zaprt sam v stanovanju lastnice in smo ga ven dobili še komaj živega, ni bilo mogoče dokazati, da ga je lastnica NAMERNO pustila v stanovanju, zato do sklepnega dejanja nikoli ni prišlo. Morda bi zakon lažje izvajali brez ene same besede v njem. Lažje bi ga bilo izvajati tudi, če med uradnimi veterinarji tako kot povsod drugod v življenju ne bi bilo tudi takih, ki svojega dela preprosto ne opravljajo dovolj dobro

Živalska policija: da ali ne?

Glede na trenutno stanje na živalovarstvenem področju odločno ne. Ker pa verjamem, da živalske policije ne bi sestavljala horda iz družbenih omrežij brez potrebnega znanja - tako o živalih kot o zakonih, ki bi takšno delo natančno opredeljevali in med katere še zdaleč ne sodi le Zakon o zaščiti živali - potem sem pa seveda za. Za kar koli, kar bi pripomoglo k temu, da bi družba hitreje prepoznavala živali kot čuteča bitja s svojimi potrebami in naredila več proti takšnim in drugačnim zlorabam.

Ne morem mimo tega, da včasih pomislim, da bi potrebovali tudi take vrste službo, ki bi živali reševala pred tistimi, ki trdijo, da jih imajo neizmerno radi, v resnici pa preko njih zdravijo lastne težave. Ohranjanje zelo pohabljenih živali pri življenju v imenu ljubezni do njih je vse prej kot to.