Pes

(Foto: Thinkstock)

Ljudje, ki imajo psa v stanovanju, so ga prej ali slej prisiljeni pustiti samega doma. Če ga znamo lepo naučiti, da je v času naše odsotnosti miren in ne dela ’drame’, bomo tudi mi brezskrbni, ko nas ne bo. Žal pa je navajanje psa na našo odsotnost v večini primerov projekt, ki zahteva zvrhano mero časa, energije in potrpljenja. Ljudje pogosto delajo osnovne napake, ki se jih niti ne zavedajo, s tem pa močno škodujejo tako sebi kot psu.

Prva napaka je ta, da psa ne omejijo in mu tako dajo vedeti, da se lahko prosto giblje, kjer želi, namesto da bi mu pokazali, kje je njegovo mesto. Kot rešitev lahko služi boks, a le če ga zna lastnik pravilno uporabljati. Boks namreč služi temu, da psa naučimo, kje je njegov prostor, najbolje pa ga je seveda nabaviti še preden psa pripeljemo v nov dom ter mu ga prikazati kot nekaj pozitivnega. To lahko storimo, recimo, z briketi in z udobno odejico, pes se mora v boksu počutiti udobno, nikoli pa ga ne smemo zapreti, ker ga želimo kaznovati, saj bo tako napačno sklepal, da je boks zanj kazen.

Pes

(Foto: Thinkstock)

Na boks je seveda treba psa navajati takrat, ko smo doma; ne smemo ga kar takoj z briketi vred zapreti in oditi od doma za nekaj ur. Psa lahko omejimo tudi z vrvico ali mu postavimo ograjico. Jasno mu moramo dati vedeti, kdaj imamo čas se z njim ukvarjati in kdaj mora biti miren na svojem prostoru. Šele ko se navadi, da nam ne sme ves čas slediti po stanovanju, gristi pohištva ali copat in mirno čakati na svojem mestu, ga lahko pustimo samega doma.

Seveda je za psa naša odsotnost zelo stresna, zato ga na samoto navajamo postopoma. Najprej ga pustimo samega v stanovanju kakšno urico, nato ga peljemo ven, da opravi potrebo. Ko nekajkrat to ponovimo, mu počasi podaljšujemo čas, ko je sam doma, tako se bo lažje navadil. Tako bi sicer bilo najbolj idealno, žal pa ima veliko lastnikov psov obveznosti, kot je recimo služba, in ne morejo ves mesec ali celo dva vsaki dve uri domov spustiti psa, zato je v tem primeru najbolje, da če le imamo možnost, prosimo kakšnega znanca ali soseda, ki ima čas, da prvi mesec to počne namesto nas. V skrajnem primeru lahko psa peljemo tudi h komu v varstvo, a je to zgolj kratkoročna rešitev, saj s tem nismo nič naredili. Pes se namreč tako nikoli ne bo navadil biti sam.

Se pa ljudje boksa na nek način bojijo oziroma nanj gledajo z napačnimi očmi. A vedite, da naš cilj ni omejen pes, pač pa vzgojen pes, ki se zaveda svojih omejitev v stanovanju. In ko jih dojame, mu boks umaknemo, na istem mestu pa mu postavimo odejo in tako ne bo več fizično omejen, še vedno pa se bo vedno vrnil tja, na svoj ’teritorij’.

Druga napaka, ki jo ljudje delajo pri navajanju psa na njihovo odsotnost, je ta, da naredijo celo dramo, ko odhajajo, torej se pol ure poslavljajo, ga božajo, objemajo in ogovarjajo, prav tako pa naredijo podobno dramo, ko se vrnejo. Namesto tega moramo psu dopovedati, da je naš odhod nekaj pozitivnega, ga čim bolj zaposliti, da ne bo niti opazil, kdaj smo odšli, naš prihod pa mora biti za psa nekaj nevtralnega; najbolje je, da ga ignoriramo ali zaposlimo, recimo tako, da ga odpeljemo na sprehod. Nikakor ne smemo popuščati. Pes seveda začne izsiljevati, glasno laja, cvili, grize, lastniku se zasmili in popusti. Nikar ne dovolite tega! Ponavadi traja okoli tri dni, da kuža dojame, da z izsiljevanjem ne bo dosegel svojega in se počasi začne podrejati. Tako je bolje potrpeti nekaj dni in bo potem vse življenje mir, ne pa popustiti, saj bodo v tem primeru celo življenje težave.