Pes

(Foto: Thinkstock)

Ste pri vašem ljubljenčku opazili, da ima slabo, nesvetlečo dlako, napet trebušček, drisko, ki je včasih krvava, je v zadnjem času nenadoma izgubil na teži in je videti slaboten? Vse to so lahko znaki, da ima pes ali mačka katerega od notranjih oziroma črevesnih zajedavcev. Vsi notranji zajedavci izčrpajo organizem gostitelja in lahko privedejo do resnejših zdravstvenih težav, od prebavnih motenj z bruhanjem in drisko, do zaprtja. Klinični znaki so odvisni od stopnje okuženosti, starosti živali in njihovega splošnega stanja. Za odrasle živali paraziti niso tako nevarni, če jih uspešno odpravimo, razen v hujši obliki, pri mladičkih, ki pri močni infekciji parazite celo izbruhajo, pa lahko pride celo do smrti.

Črevesnih zajedavcev je več, a med najpogostejše zagotovo sodijo gliste in trakulje:

Zelo mlad mucek

(Foto: iStockphoto)

Gliste

Brez dvoma so gliste med vsemi notranjimi zajedavci najbolj razširjene. Ponavadi jih lastniki lahko zaznajo v blatu ljubljenčka kot male bele nitke, bela zrnca ali ploščice, nekatere lahko merijo tudi do 12 centimetrov. Med najpogostejše pri ljubljenčkih sodijo Toxocara canis, Toxocara cati, Toxascaris leonina, Ancylostoma caninum, Uncinaria stenocephala, Ancylostoma tubaeforme in Trichuris vulpis. Razvojne oblike glist potujejo po telesu skozi notranje organe (jetra, pljuča) in jih pri tem poškodujejo. Na koncu razvoja pripotujejo v črevesje, kjer se pritrdijo na sluznico in črpajo hranilne snovi. Okužene živali nato z iztrebki izločajo jajčeca v okolje, kar pa je nevarno za druge pse in mačke ter tudi za ljudi, predvsem majhne otroke. Ti lahko mimogrede pridejo v stik z živalskimi iztrebki, zato je potrebno za ljubljenčki nenehno čistiti ter sebi in otrokom redno umivati roke.

Trakulje

Najpogostejše trakulje pri psih in mačkah so Dipylidium caninum, Echinococcus granulosus in trakulje iz rodu Taenia. Echinococcus granulosus. Odrasla trakulja je velika med 20 in 70 cm, izloča pa nekaj milimetrov velike belo-rumene odrivke, ki se premikajo in jih lahko opazimo v blatu ali zlepljene na dlake okoli anusa. Sicer večjih težav načeloma ne povzročajo, če pa jih je zelo veliko, lahko povzročijo bolezen, drisko ali pa dražijo okolico zadnjične odprtine. Trakulje se nikoli ne prenašajo direktno z živali na žival, pač pa morajo skozi vmesnega gostitelja kot so miši, ptice, predvsem pa bolhe, ki jih psi in mačke največkrat kar pojedo, zato je potrebno tudi te nadležne zunanje zajedavce, v kolikor jih pri svojem ljubljenčku opazite, nemudoma odpraviti.

Pravočasno ukrepajte!

Da bi se izognili vsem nevšečnostim, ki jih povzročajo notranji zajedavci, je najprej potrebno poskrbeti za preventivo. Ker kot že rečeno ni nujno, da zajedavce v blatu opazite, je priporočljivo mladičkom prve pol leta vsak mesec dajati sredstva proti zajedavcem, kasneje pa štirikrat na leto. K preventivi poleg redne dehelmintizacije sodi tudi redna zaščita pred bolhami, pobiranje iztrebkov, predvsem pa otrokom preprečite, da bi bili preveč v stiku z mladiči ter brejimi mačkami in psičkami. Ker pa vendarle preventiva ni vedno uspešna, je potrebno takoj, ko pri pasjem ali mačjem prijatelji opazite zajedavca ali vsaj znake, ki opozarjajo na težavo, ukrepati. Na voljo je veliko različnih preparatov v obliki tablet, past in ampul, veterinar pa vam bo glede na starost, stopnjo okuženosti z zajedavci ter način življenja vašega ljubljenca svetoval ustrezen preparat. Sicer pa kot pravijo – bolje preventiva kot kurativa.