Amarilis

(Foto: Thinkstock)

Že dolga leta se v domu Tine in Metke bohotijo veličastni amarilisi oziroma kot se pravilno slovensko reče – vitezove zvezde. So čudovite rastline, ki nam lahko še kako polepšajo hladne dni in domu pričarajo pomlad s svojimi pisanimi cvetovi. 

Izbira čebulic

Čebulice amarilisa lahko kupimo od jeseni naprej. Nekatere so celo zapakirane v ličnih škatlicah in so tako lahko čudovito darilo za ljubitelje cvetja, druge pa so v zabojčkih in jih lahko izbiramo. Običajno so na voljo suhe čebulice, če imamo srečo, pa dobimo takšne s poganjki.

Več o vzgoji amarilisa izveste v drugi oddaji tretje sezone VRTIČKANJE, ki je na ogled na VOYO, sicer pa je oddaja Vrtičkanje na sporedu vsako nedeljo ob 17.45 na POP TV.

Pomembno je, da izberemo čim debelejše čebulice, saj imajo več hranil in nam bodo tako dale več cvetov. Dobro je tudi vedeti, kateri sorto izbrati.

Amarilis

(Foto: Thinkstock)

Nekateri amarilisi imajo namreč manjše cvetove in jih je zato več, spet drugi so že kar orjaški in jih je manj, lahko so tudi eno ali večbarvni. Čeprav se ne zdi, je izbira čebulic zato dokaj težka. Kot pravi Metka, jo čebulice velikokrat pretentajo in jih kupi veliko več kot jih je imela v načrtu.

Sajenje čebulic

Preden posadimo čebulice, moramo vedeti, kdaj želimo, da nam amarilis zacveti. Potrebuje namreč okoli osem tednov, razen če že ima poganjke; v tem primeru potrebuje okoli šest tednov. Za začetek izberemo primerno velik lonček; med čebulico in robom lončka ne sme biti več kot dva centimetra prostora. Ta prostor je potem namenjen zalivanju. Če imamo suhe čebulice, jih pred sajenjem za nekaj ur lahko namočimo tudi v vodo, ampak le s spodnjim delom, kjer so korenine, zgornji del mora ostati suh. Na dnu lončka damo najprej nekaj drenaže, na primer lončene črepinje, nato jo prekrijemo s substratom. Izberemo dobro odceden substrat, ki nima preveč humusa, da ne bomo imeli samo listje namesto cvetov. Na substrat damo čebulico, okoli nje pa še preostanek substrata. Približno polovica čebulice mora gledati ven. Zalivamo po potrebi, ko je substrat suh na otip. Paziti moramo še, da voda nikoli ne zastaja ter da pri zalivanju ne močimo čebulice. Pa še nekaj – ko čebulico posadimo (če ta nima še poganjkov), čeznjo poveznemo še en lonček ali naredimo stožec iz papirja in ga postavimo nekam na sobno temperaturo. Če je v temi, ga namreč prisilimo, da požene cvetno steblo. V nasprotnem primeru bodo najprej pognali listi in v tej sezoni cvetov ne bomo dočakali.

Skrb za amarilis

Ko je poganjek velik okoli osem centimetrov, ga začnemo privajati na svetlobo, pri velikosti okoli deset centimetrov pa rastlina potrebuje polno svetlobo. Da bo steblo ostalo ravno, lonček večkrat obrnemo, da se rastlina ne nagiba proti svetlobi.
Votlo cvetno steblo pri amarilisu ima približno pet do šest cvetov, ki pri zmerni temperaturi cvetijo kar nekaj tednov, pri nekoliko nižji temperaturi pa cvetijo tudi dlje. Lahko si pomagamo tudi tako, da amarilis vsaj ponoči prestavimo v nekoliko hladnejši prostor in tako podaljšamo čas cvetenja. Nekateri ga podaljšajo tudi tako, da amarilisu odrežejo prašnike. Proti koncu cvetenja rastlina požene tudi široke zelene liste. Ko odcveti, cvetno steblo preprosto odrežemo, nato pa amarilis kar z lončkom vred presadimo nekam v polsenco. Nato ga spet čez poletje pridno zalivamo in tudi gnojimo, da bo čebulica nabrala dovolj moči, da naslednje leto ponovno zacveti v vsej svoji lepoti. Konec avgusta damo lonček iz zemlje in ga postavimo pod nadstrešek. Nehamo zalivati, da se substrat izsuši in listje ovene. Pred zmrzaljo suhe liste odstranimo in čebulico shranimo na temno mesto pri temperaturi do 15 stopinj Celzija za vsaj 40 dni.

Amarilis je za vzgojo pravzaprav enostaven in če so tudi vam všeč ti veličastni cvetovi, čim prej poiščite čebulice ali cvetoče rastline in uživajte v njihovi lepoti.