Babica ni želela v dom za starejše. Ko je vnukinja pokazala svojo rešitev, so mnogi ostali brez besed

Kaj storiti, ko ostarela babica ne želi v dom za starejše, sama pa ne more več povsem skrbeti zase? S to dilemo se je srečala tudi družina iz Anglije. Namesto selitve v ustanovo so našli drugačno rešitev, ki je 95-letnici omogočila, da je ostala blizu svojim najdražjim, obenem pa dobila pomoč, ki jo potrebuje. Zgodba je ganila številne uporabnike spleta.

Patricia, danes stara 95 let, se ni želela preseliti v dom za starejše. Čeprav je z leti potrebovala vse več pomoči, si je želela ostati čim bolj samostojna in blizu okolja, ki ga je poznala vse življenje. Njena vnukinja Becky Curd je bila z babico zelo povezana že od otroštva. Skupaj sta preživeli nešteto ur na vrtu, pekli pecivo in ustvarili veliko lepih spominov.

Po smrti moža je Patricia več desetletij živela sama v družinski hiši. Z leti pa je vzdrževanje doma postajalo vse težje, zato je družina začela iskati rešitev, ki bi bila primerna za vse, poroča stran Net.hr.

Ker ima družina veliko zemljišče, so se odločili za nekoliko drugačen pristop. Na vrtu ob družinski hiši so zgradili manjšo bivalno hiško, v katero se je preselila Patricia. Objekt naj bi bil vreden približno 81.800 evrov in vsebuje spalnico, kopalnico, manjšo kuhinjo ter dnevni prostor. Najpomembneje pa je, da je od doma njenih sorodnikov oddaljen le nekaj korakov.

Po besedah vnukinje je bila babica nad idejo navdušena. Tako je lahko obdržala občutek lastnega doma, hkrati pa je družina ves čas v bližini in ji lahko pomaga, kadar to potrebuje.

Vnukinja pravi, da se je njun odnos zaradi te odločitve še poglobil. Danes babico obišče večkrat na dan. Skupaj popijeta skodelico čaja, poklepetata ali pa obujata spomine na pretekla leta. Prav ti vsakdanji trenutki so zanjo postali neprecenljivi.

"Najraje imam te majhne trenutke. Ko ji prinesem zajtrk, ko skupaj posediva ali poslušam njene zabavne zgodbe," je pojasnila Becky.

Na začetku je Patricia večino stvari še opravila sama. Sčasoma pa je njena gibljivost oslabela, zato ji družinski člani pomagajo pri vsakodnevnih opravilih. Zjutraj ji pomagajo pri pripravi na dan, poskrbijo za obroke in ji zvečer pomagajo pri pripravi na spanje. Kljub temu še vedno ohranja občutek zasebnosti in domačnosti, ki ga v klasični oskrbi morda ne bi imela.

Po besedah vnukinje je bila alternativna možnost selitev v dom za starejše, vendar je babica to možnost ves čas zavračala. Prav zato je družina iskala drugačno rešitev.

Zgodba ni pritegnila pozornosti le zaradi nenavadne hiške na vrtu, temveč predvsem zato, ker odpira vprašanje, s katerim se sooča vse več družin: kako poskrbeti za dostojno staranje svojih bližnjih.

Za nekatere je najboljša rešitev dom za starejše, kjer je zagotovljena strokovna oskrba. Drugi pa si želijo ostati čim dlje v domačem okolju in blizu družinskih članov. V primeru Patricie je družina našla kompromis, ki ji je omogočil oboje: samostojnost in vsakodnevno bližino najdražjih.

Becky pravi, da svoje odločitve ne obžalujejo niti za trenutek. Prepričana je, da so zaradi skupnega bivanja na istem zemljišču kot družina še bolj povezani.

Ljudem, ki se znajdejo v podobni situaciji, svetuje, naj razmislijo o podobni rešitvi, če jim to dopuščajo prostor in okoliščine. Po njenem mnenju so skupni trenutki, ki jih danes preživlja z babico, nekaj, česar ne bi zamenjala za nič na svetu.