Pesticide delimo glede na ciljne organizme (insekticidi, fungicidi, herbicidi) ali glede na kemično zgradbo (klorirane organske spojine, organofostatni pesticidi, karbamati in piretroidi). Piretroidi so sintetični sorodniki naravnih piretrinov, pridobljenih iz rodu Chrisantemum, in so pogosto ključna sestavina biocidnih proizvodov, ki jih najdemo na tržišču.

Insekticidi - naravni in sintetični

Piretrini so biokemični produkti rastline in nimajo neposredne funkcije pri rasti in razvoju rastline, v nekaterih rastlinah pa so zaradi obrambe pred rastlinojedci in drugimi škodljivimi organizmi, zaradi privabljanja opraševalcev, ipd. Piretrini so glede na kemično sestavo monoterpeni. To so spojine, ki jih najdemo v smoli pri iglavcih, so pa tudi sestavni del eteričnih olj (npr. limonen, mentol). Piretrini so edini neobičajni monoterpeni, ki jih uporabljamo kot kontaktne insekticide in imajo pomembno uporabno vrednost, saj za človeka in druge sesalce niso škodljivi.
Uporabo rastlin, ki vsebujejo piretrine, kot insekticidov so poznali že v antiki, vendar pa so se resnejše raziskave začele šele na osnovi uporabe t. i. dalmatinskega bolhača (Pyrethrum cinerariifolium) v začetku 19. stoletja. Bolhač je do 1 m visoko večletno zelišče z dlakavimi deljenimi list in belimi socvetji na dolgih pecljih. Rastlina ni zahtevna za kultiviranje. Iz rastline, ki raste v Dalmaciji, so s selekcijo vzgojili bolj produktivne vrste, iz njih pa so izolirali učinkovine (1920 - 1960). Po letu 1950 so razvili skupino sintetičnih insekticidov, t. i. piretroidov, ki so učinkovitejši in obstojnejši.

Danes so glavni pridelovalci te rastline v Afriki, prevladuje pa Kenija z okoli 10.000 tonami suhih cvetov letno. Ta rastlina danes vsebuje do 1,5 % piretrinov, izvorna dalmatinska rastlina pa jih vsebuje do 0,5 %. Čeprav se je v zadnjem desetletju gojenje piretruma (bolhača) zmanjšalo, pa je zanimanje za naravne piretrine ostalo; zlasti jih najdemo v izdelkih za uporabo v stanovanjih.

Delovanje in uporaba piretrinov

Tako naravne kot sintetične spojine so v okolju razgradljive in niso škodljive za toplokrvne organizme. Piretrini so toksični le za hladnokrvne živali (ribe, dvoživke in insekte). Piretrini so živčni strupi, ki delujejo na senzorne in motorne nevrone. Pri insektu povzročijo izgubo koordinacije, paralizo in smrt (pravimo, da žuželka "pade dol").

Naravni piretrini učinkujejo hitro in selektivno, vendar so stroški pridobivanja precej visoki, kar je spodbudilo, da so sintetizirali umetne derivate. V primerjavi z drugimi pesticidi za zatiranje škodljivcev zadoščajo že manjše količine piretrinov. So manj toksični za večino živali, za ribe in insekte (tudi tiste, ki so koristni) pa so zelo toksični. Piretrine uporabljamo v stanovanjih in za zatiranje živalskih parazitov, ker niso obstojni na svetlobi (njihov razpolovni čas je okrog 10 minut), piretroide (sintetični proizvodi) pa uporabljamo tudi na poljih, ker so stabilnejši.

Permetrin je piretroidni insekticid, ki se uporablja za zatiranje žuželk v kmetijstvu, gozdarstvu in javnem zdravstvu. Razpolovna doba v zemlji je do 28 dni. Ljudje smo izpostavljeni permetrinu v glavnem prek hrane. Permetrin je malo strupen in ga ne moremo uvrstiti med rakotvorne snovi. Tudi ni genotoksičen in nima reproduktivnega ali razvojnega toksičnega učinka.

Razkuževanje in razkuževalna sredstva

Cilj razkuževanja je uničiti patogene mikroorganizme, ki bi lahko okužili ljudi ali živali, pri sterilizaciji pa uničimo vse mikroorganizme. Za razkuževanje uporabljamo razkužila.

Razkužila lahko razdelimo na več načinov. Ena od možnih delitev je na groba in fina razkužila. Groba razkužila se uporabljajo za razkuževanje prostorov, odpadnih vod, raznih telesnih izločkov. Fina razkužila pa se uporabljajo za razkuževanje oblačil, instrumentov in rok. Lahko se uporabljajo tudi pri kirurških posegih za razkuževanje kože in sluznic.

Druga možna delitev je glede na naravo kemičnih sestavin, na anorganska in organska razkužila. V gospodinjstvih se uporabljajo ena in druga. Med anorganskimi razkužili omenimo klor v obliki hipoklorita, ki ga vsebujejo sredstva za razkuževanje, kot je Arekina. Klor se najpogosteje uporablja za razkuževanje vode. V domači lekarni imamo občasno sredstva za izpiranje ran in sluznic, ki uničujejo mikrobe, vsebujejo pa eno od anorganskih razkužil, kot so kalijev permanganat, jod, vodikov peroksid (uporaba slednjega je večja v bolnišnicah). Med organska razkužila prištevamo alkohole (etanol, izopropanol), ki jih uporabljamo za razkuževanje rok, površin in zraka (etilenglikol). Formaldehid se nahaja v sredstvih za razkuževanje prostorov, lahko pa tudi v dezodorantih. Timol in heksaklorofen uvrščamo med fenole. Heksaklorofen se nahaja predvsem v raztopinah za razkuževanje rok in kože, pa tudi v milih. Timol je približno 30-krat učinkovitejši od fenola in 4-krat manj toksičen. Uporablja se v ustnih vodah in zobnih pastah, saj ima prijeten vonj in okus. Je tudi fungicid, zato se uporablja tudi pri lokalnih glivičnih okužbah. Omenimo še heksetidin, ki je sestavina raztopin za razkuževanje ustne votline in grla.

Kaj lahko kupimo v trgovini?

Največkrat so na voljo pršila (sredstva za razkuževanje, za zatiranje muh in drugih letečih in plazečih se insektov), kupimo lahko tudi insekticid v tekoči obliki, za zatiranje mravelj obstajajo pasti z zastrupljeno vabo, proti moljem obstajajo tablice s kemično učinkovino, za zatiranje komarjev pa so na voljo vložki s tekočim insekticidom za uporabo v električnem uparjalniku. Na tržišču obstajajo tudi različne vabe/trakovi/plošče, ki so prevlečene z lepilom, vendar ne vsebujejo pesticidov. Pri teh izdelkih ne gre za kemično delovanje, saj delujejo na fizikalnem principu (insekt se prilepi na vabo).

Oglasna sporočila, ki za brezhibno čistočo priporočajo uporabo tega in onega izdelka, so precej pogosta. V svojih sporočilih proizvajalci prepričujejo kupce, da je edina prava samo brezhibna čistoča (torej brez vseh mikrobov), kar pa je zavajajoče in z vidika stroke vprašljivo (zaradi razvoja odpornosti - rezistence, preobčutljivosti, ipd.). Že pogled na številne opozorilne stavke, ki so zapisani na čistili: "Otrokom in domačim živalim preprečite dostop do površin, ki ste jih popršili, dokler se ne posušijo", "Ne vdihavati hlapov/meglice", "Astmatiki in bolniki z alergijami se pred uporabo posvetujte s svojim osebnim zdravnikom" idr. - razkrije, da uporaba teh sredstev ni ravno `nedolžna´, kot bi lahko gledalci domnevali na podlagi reklamnega sporočila, v kateri nastopata mati z otrokom v `sterilno´ čisti kuhinji.

Za zdravo življenje povsem zadostuje, če za čiščenje uporabimo vodo in malo pralnega sredstva. Ekološko bolj ozaveščeni pa se spomnite nasvetov babic in pri čiščenju uporabite neškodljive snovi (npr. raztopino kisa ali sode bikarbone), ali pa uporabite posebne krpe iz mikrovlaken, ki samo z uporabo vode omogočajo učinkovito čiščenje.

Za konec ...

Kemikalije so postale sestavni del našega življenja, v pozitivnem in negativnem smislu, zato imamo kot uporabniki etično dolžnost, da storimo vse, kar je v naših močeh, da jih primerno in odgovorno uporabljamo. Za kemijsko varnost je odgovoren vsak posameznik, ki odloča, ali se bo obnašal ozaveščeno do sebe in do drugih. To pomeni, da moramo pred uporabo kemikalije prebrati, kaj piše na etiketi in se strogo držati navodil. Pri delu se moramo (če je to potrebno) zaščitili, morebitne ostanke kemikalije moramo oddati na odpad v skladu s predpisi oziroma navodili, upoštevati moramo preventivne ukrepe in kemikalije v domačem okolju hraniti tako, da otroci, ki so po statističnih podatkih najpogostejše žrtve zastrupitev, ne bodo mogli do njih. Kot potrošniki moramo biti pozorni tudi na morebitne negativne učinke, o katerih na etiketah še ni informacij, in jih sporočiti Uradu RS za kemikalije.