S svojim možem Urbanom in dvema sinovoma Hajdi že vrsto let živi v hiši na robu Celja. Pravzaprav je v tej isti hiši tudi odraščala, a ker je hiša dovolj velika in se prav vsi med seboj lepo razumejo, sta z možem hitro sprejela odločitev, da ne bosta gradila, ampak se bosta raje lotila prenove njihove stare družinske hiše. 

Selitev, gradnja ali renovacija je že v osnovi precej stresna, v vašem primeru še toliko bolj, ker ste več mesecev praktično živeli 'na gradbišču'. Kako ste uspeli uskladiti to, da pravzaprav v hiši skozi celotni potek prenove tudi živite – in to štirje družinski člani?

Težko. K sreči imamo hišo razdeljeno, da v delu hiše, kjer mi prenavljamo res korenito, živimo mi in v delu hiše živita tudi moja starša. Tako da v tistem času smo si lahko malo pomagali tudi z njuno kopalnico, kuhinjo in takimi stvarmi oz. smo prej imeli še kuhinjo v zgornjem nadstropju, dokler nismo naredili nove v srednjem nadstropju. 

Tukaj, kjer imamo zdaj kuhinjo z jedilnico in dnevno sobo, smo potem malo 'kolobarili' in živeli tu in tam. 

Jaz živim že 'v garaži' skoraj eno leto. Omare konkretne nimam, kar je najhujše za mene, ker imam res rada red in oblačila pospravljena in zložena, zdaj je pa vse skupaj malo kaotično, vse po vrečkah. Tako da tole ni ravno moje obdobje. 

Če bi se odločali sedaj, bi šli še enkrat skozi vse to?  Bi se odločili raje za gradnjo ali se preselili kam drugam?

Ne. Mogoče, pa vseeno bi. Po eni strani, to je moj dom, kjer živim že od rojstva in to ima čisto drugo vrednost, ki je ne moreš primerjati z nekimi finančnimi okvirji. Vem, da bi si za ta denar verjetno kje na kakšni lokaciji že lahko sezidala hišo, ampak res rada živim tukaj, starša sta ves čas skrbela zame, zdaj nekako se ta vloga obrne in glede na to, kako lepe odnose imamo in v kako lepi simbiozi živimo tudi skupaj z mojim partnerjem ... 

Vsi pravijo, da tašče ne moreš prenašati – pri nas tega ni. Mi se res dobro razumemo, sodelujemo medsebojno, si pomagamo in zdaj se mi zdi, kot da je žogica padla na mojo stran in seveda bom vse naredila, da se bodo moji starši na stara leta lepo počutili in da bodo imeli mene ob strani, če me bodo potrebovali. Tako kot so bili oni vedno tam zame, ko sem kar koli potrebovala. 

Omenili ste, da je bila prenova precej temeljita, sta se morda odločila tudi za kakšne pametne inštalacije? Do kakšne mere je hiša avtomatizirana?

Ja, ravno zato smo šli v kompletno prenovo električne napeljave. Urban je računalničar in 10 let mlajši, on je digitalni človek, jaz sem bolj analogni in imam rada vtičnice in stikala in da vem, kaj prižgem, kaj ugasnem. Ampak on je ves čas želel to pametno napeljavo, ki smo jo zdaj uvedli. 

Ampak moram reči, da mi postaja všeč, ker lahko z eno tipko ugasnem vse luči po celotni hiši. Kar se mi zdi najbolj smiselna funkcija pametne napeljave. Po drugi strani pa ima svoj čar tudi to, da lahko narediš ambientalno svetlobo. Moram reči, da mu dam prav, čeprav meni se je zdelo vse to brez veze. Veliko enega ropotanja in vrtanja je bilo, zelo je bilo glasno. Vse stene notri smo podrli, še dobro, da ne nosilne. Staršem je omet odpadal, ker se je res delalo take posege. Je bil kar kaos, tak 'šikan kaos'.  

Odločila sta se tudi za v tem trenutku zelo popularne sončne celice – kje vidita največjo prednost panelov?

Ja, pa tudi za toplotno črpalko in tukaj se prihranek res že kaže. Definitivno optimizacija ekologije in prihranka, vsega, kar se mi zdi, da k neki moderni hiši tako ali tako v vsakem primeru sodi in tukaj se mi zdi, da bo na dolgi rok amortizacija tega vložka zagotovo pozitivna. 

Stresu, ko gre za tako velike in nenazadnje finančno obsežne posege, se najverjetneje nihče, ki gradi ali prenavlja, ne more izogniti. Pa vendar, imate na podlagi svoje izkušnje kakšen nasvet za bralce – v smislu, kako se prenove NE lotiti?

Pri stari hiši, ki jo obnavljaš, je najbolj pomembno pogledati, kaj se dogaja z vlago in te stvari nujno sanirati, ker drugače ti bo potem res žal. Potem, ta pametna napeljava je ena zelo zanimiva stvar, se mi zdi super, odklepanje na prstni odtis je zelo poenostavilo stvari. 

Moj nasvet bi bil ta – nam je arhitekt zrisal celo rdečo nit po celem stanovanju, da je neka izbira tonov, odtenka lesa, torej tal in vsega, da je celo stanovanje nekako povezano in naučila sva se, da ko sva tudi za milimeter odstopala ali pri merah ali pri odtenkih barv od tistega, kar si je arhitekt zamislil, je bilo zelo narobe. Tako da arhitekti oz. notranji oblikovalci res vedo, kaj govorijo. 

Lahko izpostavite kaj, kjer sta imela največ težav?

Naš arhitekt je dal pet različnih ploščic v kopalnico in je bil res velik izziv najti vse te ploščice, ampak sva vložila res veliko truda v to in zdaj, ko sva našla kombinacijo, stvar deluje. 

Čeprav so naju v prodajalni malo čudno gledali, ker dvoje ploščice so še sprejemljive, ampak pet različnih pa ... Verjetno so se spraševali, če je naš arhitekt v risanki, ampak ne, enostavno je res različne vzorce kombiniral skupaj in je vedel, kaj dela in zdaj, ko že vse skupaj nastaja, res dobro izgleda. Ker če greš pa potem malo po svoje mimo tega, kar si je on zamislil, lahko zelo hitro zrušiš celotno sliko 

Zelo veliko sem se ukvarjala z odtenkom parketa. Najti parket je prava znanost, predvsem najti pravo barvo, ki se bo lepo povezala z ambientom. Ker parketi so pod različno svetlobo, lahko zelo različni. Eno je pod naravno svetlobo, drugo je pod lučjo, odvisno spet, kakšna luč je. 

Kakšne talne obloge pa sta na koncu potem izbrala?

Midva sva potem našla en odtenek, ki ni ne rumen, niti ne deluje roza, ni preveč svetel, pa ne preveč kot surov les, ki bi prevzel glavno vlogo v samem ambientu. Žal pa točno tega parketa ne delajo več. Nam je potem tega parketa zmanjkalo in smo ga po celem svetu iskali, da smo še našli te tri pakete, da smo lahko sploh stanovanje dokončali. Tako da, ko delaš hišo, vzemi malo dodatnih stvari, ker lahko ti kje zmanjka, in potem imaš problem – to, kar se je nama zgodilo.

Tudi za kuhinjo sva izbrala parket. Jaz imam rada toplino, ki jo daje les, rada imam naravne materiale, všeč mi je skandinavski stil, minimalizem. Ne preveč načičkano, všeč so mi nevtralne barve in toplina. Da ima prostor vseeno toplino, da ni tiste sterilnosti, kot da si v neki operacijski sobi – preveč visokega sijaja, marmorja in podobno. Jaz moram nujno topliti stvari z lesom. Ploščica in vse to meni deluje preveč hladno. 

Kako pa sta si zamislila kuhinjo?

Kuhinjo že imamo. Tu smo se odločili za eno tako zanimivo kombinacijo kapučino in tobako odtenka. Zraven smo dali še granitno sivo. Spet smo šli v tri barve, ki bi se jih nekateri lahko ustrašili, ampak zelo lepo funkcionirajo. Spraševala sva se, kaj dati za ozadje – ploščico ali steklo, fug ne bomo čistili. Ogromno je nekih rešitev od nalepk do vodoodporne barve. Sem že razmišljala celo o ogledalu, ampak glede na to, da je tam voda, spet ne bi bilo s tega vidika najbolj funkcionalno. Na koncu smo dali potem to kapučino barvo, se mi zdi da zelo lepo zaključi kuhinjo. 

Ta stil se prepleta čez celotno hišo?

Ja, ta tobako les se pelje čez celo hišo in se potem tudi lepo poveže z našim parketom, to sem iskala. Ta les se pojavlja v kuhinji in v kopalnici in v otroških sobah in v spalnici, vsepovsod bo prisoten in bo neka enotnost po celi hiši. Minimalizem ... ne preveč živih barv, raje imam bolj umirjeno in bolje funkcioniram. 

Svoji sobici bosta dobila tudi vaša sinova, Dante in Evan, kajne?

Zdaj bosta imela vsak svojo sobo, ravno zato smo šli v to prenovo. Tukaj so ocene, vsak potrebuje svoj mir, ko se učita, ravno zato smo se odločili, da gremo v ločena prostora. Ne vem pa, kako bosta to sprejela, ker onadva še zdaj spita skupaj. Ampak smo se pa vseeno odločili, da bomo dali francosko dimenzijo postelj, tako da tudi če bosta želela še vedno skupaj spati, bo to mogoče, ali pa če bo k njima prišel prespat kakšen prijatelj. 

Naredili bomo že kar mladinski sobi. Predvsem bom gledala da bo dovolj prostora, da bosta lahko imela urejene vse šolske potrebščine. Zaenkrat televizije in računalnika ne bosta imela, ker Dante in Evan sta stara  osem in devet let in otroci absolutno tega zdaj ne potrebujejo. Raje vidim, da bereta knjige, se igrata z žogo, družita s prijatelji, kot pa da ju delam asocialna s to tehnologijo, za to bo še čas. Ne bi rekla, da nista nič vključena, ker ne bi želela, da bi bila 'digitalna invalida', ampak tega trenutno v sobah ne potrebujeta, se mi zdi. Bi izgubila fokus tega odraščanja. Drugače bomo pa imeli ta umirjen stil s svetlomodro kovinsko barvo, ki se bo spet zelo lepo povezala s tem tobako, ker sem želela malo posvetliti celoten prostor, da ne bi preveč zabili s težkim vzorcem lesa. In smo ga želeli nekako po fantovsko zapeljati, zato smo se odločili za to svetlo modro, za kovinski odtenek.