Ustvarite lastno mini farmo gob

Gojenje gob v notranjih prostorih ni več samo posebnost izkušenih gobarjev. Doma jih lahko gojimo v kleti, garaži, omari ali drugem prostoru, kjer lahko nadzorujemo predvsem temperaturo, vlago in pretok zraka.

Med primernejšimi vrstami za domače gojenje so šampinjoni, bukovi ostrigarji in šitake.

Pri izbiri prostora je pomembnejša mikroklima kot sama velikost prostora. Klet je lahko zelo uporabna, ker ima pogosto stabilnejšo temperaturo in višjo zračno vlago. Raziskava, objavljena v reviji Frontiers in Sustainable Food Systems, je pokazala, da so lahko kletni prostori za gojenje šampinjonov ugodni prav zaradi stabilnejše temperature in višje vlažnosti.

Za začetnika je najpreprostejša možnost že pripravljen gojitveni komplet ali substrat z vraslim micelijem. Tako se izognemo najzahtevnejšemu delu, torej pripravi in sterilizaciji substrata ter vnosu micelija.

Pri gojenju v vedru je na primer mogoče uporabiti lesne sekance in micelij ostrigarjev. Substrat se po pripravi pusti približno dva tedna, nato pa se začne spremljati nastanek mladih gob. Ko se pojavijo, je treba skrbeti za zadostno vlago in primeren pretok zraka.

Pri tem velja pomembno pravilo: gobe potrebujejo vlago, vendar ne zastajajoče vode.

Če je prostor presuh, se bodo mladi trosnjaki izsušili. Če je ves čas moker in brez zadostnega prezračevanja, pa se poveča možnost težav z onesnaženjem substrata.

Klet je priročna predvsem zato, ker lahko zagotavlja razmeroma stabilne razmere. Toda temen in vlažen prostor sam po sebi še ne pomeni, da bodo gobe uspevale.

Pri ploditvi je pomembna visoka zračna vlaga, vendar tudi izmenjava zraka. Severnoameriško mikološko združenje za večino gojenih vrst navaja približno 80 do 95 odstotkov relativne zračne vlage, pri čemer opozarja tudi na pomen prezračevanja in nizke koncentracije ogljikovega dioksida.

To je v praksi ena najpogostejših napak začetnikov. Posodo postavijo v zaprto klet, jo obilno škropijo, nato pa pričakujejo, da bo visoka vlaga rešila vse. Pri gobah je ravnovesje precej bolj pomembno.

Šampinjoni so nekoliko drugačna zgodba kot ostrigarji.

Pri njih gojenje temelji na posebnem kompostnem substratu, po njegovi kolonizaciji pa se na vrh doda plast prekrivnega materiala. Slovenska revija Rože & VRT pri domačem gojenju šampinjonov priporoča temperaturo približno 12 do 16 stopinj Celzija v fazi ploditve, visoko zračno vlago in dobro prezračevanje.

Prav zato ni vsaka klet primerna. Če je poleti zelo vroča ali je pozimi prehladna, bo treba razmere prilagoditi.

Šampinjoni so sicer zanimivi za domače gojenje tudi zato, ker jih lahko gojimo ciklično. Po obiranju se substrat pripravi na naslednji val ploditve, zato lahko pridelek dobivamo iz istega gojitvenega sistema v več zaporednih ciklih.

Pri obiranju je bolje ukrepati pravočasno kot čakati, da gobe postanejo ogromne.

Pri šampinjonih je za uživanje običajno najbolj zaželen trenutek, ko je klobuk še čvrst in zaprt. Pri ostrigarjih jih poberemo, ko so klobuki dovolj razviti, vendar še niso začeli močno sproščati trosov.

Pomembno je tudi, kako jih odstranimo – zrele gobe odrežemo z ostrim nožem čim bliže površini substrata in nato nadaljujemo z vzdrževanjem vlage, dokler se ne pojavi naslednji pridelek.

Če po prvem obilnem pridelku posoda nekaj časa miruje, to še ne pomeni, da je z gobami konec.

Micelij potrebuje čas, da si opomore in ponovno oblikuje plodna telesa. Pri notranjem gojenju ostrigarjev lahko po prvem valu sledita še eden ali dva manjša vala, odvisno od vrste, substrata in pogojev. Cornellova univerza pri svojem opisu notranje pridelave navaja, da lahko vreče po prvem pridelku proizvedejo še enega ali dva dodatna vala, vendar običajno z manjšo količino gob.

Zato je pri domačem gojenju bolj smiselno razmišljati o več zaporednih pridelkih iz istega substrata kot o eni sami veliki letini.

Prej ali slej pridelek začne upadati. Gobe so porabile hranila, micelij pa nima več dovolj energije za kakovosten nov pridelek.

Takrat nima smisla neskončno povečevati vlažnosti ali zalivati substrata. Če posoda več tednov ne daje več uporabnega pridelka ali se pojavijo znaki plesni oziroma drugega onesnaženja, je čas, da jo odstranimo.

Porabljen substrat pa ni nujno odpadek. Pri nekaterih sistemih ga je mogoče dodati na kompost. Cornellov projekt notranjega gojenja gob na primer opisuje uporabo izrabljenega substrata in micelija pri kompostiranju.

Gojenje gob v kleti je zato lahko zelo zanimiv domači projekt. Za začetek ne potrebujete velikega prostora – precej pomembnejši so prava vrsta gob, kakovosten substrat ter nadzor nad vlago, temperaturo in prezračevanjem. In prav možnost, da iz ene same posode dobite več zaporednih pridelkov, je tisto, zaradi česar je tak način gojenja tako praktičen.

Viri: Purdue University, Frontiers in Sustainable Food Systems, North American Mycological Association