Kakšen mora biti delovni kotiček šolarja? Napake, ki vplivajo na zbranost in držo

Začetek šolskega leta pogosto prinese tudi preurejanje otroške sobe. Starši kupujejo nove pisalne mize, stole, svetilke in pripomočke za shranjevanje, vendar lep delovni kotiček še ni nujno tudi primeren za vsakodnevno učenje. Če je miza previsoka, stol nima dobre opore ali svetloba pada z napačne strani, se lahko otrok že po nekaj minutah začne presedati, sklanjati nad zvezek in izgubljati zbranost.

Pri urejanju prostora zato ni najpomembnejše, kako je videti na fotografiji, temveč kako se v njem otrok počuti in ali je prilagojen njegovi višini, načinu dela ter prostoru, ki ga imate na voljo.

Delovni kotiček začnemo urejati pri stolu, ne pri barvi stene ali obliki pisalne mize. Ko otrok sedi, naj bodo njegova stopala stabilno na tleh, kolena pa približno v pravem kotu. Hrbet naj ima oporo, ramena naj bodo sproščena, otroku se za delo naj ne bi bilo treba nagibati daleč naprej.

Ker otroci hitro rastejo, je najbolj praktična izbira po višini nastavljiv stol. Če otrok z nogami še ne doseže tal, mu podnje namestimo stabilno pručko ali oporo. Noge, ki ves čas visijo v zraku, otroka silijo v presedanje in mu otežujejo ohranjanje udobnega položaja.

Naslonjalo naj podpira predvsem spodnji del hrbta. Zelo globok stol, pri katerem otrok ne more sedeti ob naslonjalu in hkrati upogniti kolen, zanj ni primeren, četudi gre za kakovosten pisarniški model.

Višina mize mora biti usklajena z višino stola in otroka. Ko otrok položi podlakti na mizo, naj bodo komolci približno v pravem kotu, ramena pa ne smejo biti dvignjena.

Če je miza previsoka, otrok dviguje ramena in napenja vrat. Če je prenizka, se začne sklanjati nad zvezek. Najboljša dolgoročna rešitev je nastavljiva miza, vendar ni nujno, da kupimo najdražji model. Veliko lahko dosežemo tudi z ustrezno nastavljenim stolom in stabilno oporo za noge.

Pod mizo mora ostati dovolj prostora, da lahko otrok prosto premika noge. Škatle, torbe in predali, ki zavzamejo ves prostor pod delovno površino, hitro povzročijo zvijanje telesa in sedenje postrani.

Naravna svetloba je dobrodošla, vendar postavitev mize neposredno pred okno ni vedno idealna. Zunanje dogajanje lahko otroka moti, močna sončna svetloba pa povzroča bleščanje na zaslonu ali veliko razliko med svetlim pogledom skozi okno in temnejšo delovno površino.

Bolje je, da svetloba na mizo pada s strani. Pri desničarju naj prihaja predvsem z leve, pri levičarju pa z desne, saj si tako otrok pri pisanju z roko ne ustvarja sence.

Poleg splošne osvetlitve sobe potrebuje tudi dobro namizno svetilko. Ta naj enakomerno osvetli zvezek ali knjigo, ne da bi otroku svetila neposredno v oči. Primerna razsvetljava brez bleščanja in izrazitih senc lahko zmanjša utrujenost oči in glavobole.

Mlajši šolar morda računalnika še ne uporablja vsak dan, vendar se količina šolskega dela na zaslonih z leti praviloma povečuje. Zaslon naj bo postavljen naravnost pred otrokom, da mu glave ne bo treba obračati vstran. Njegov zgornji rob naj bo približno v višini oči ali nekoliko nižje.

Če otrok uporablja prenosni računalnik dalj časa, je smiselno dodati ločeno tipkovnico in miško ter računalnik dvigniti na stojalo. Pri prenosniku sta namreč zaslon in tipkovnica povezana, zato je težko hkrati doseči primeren položaj glave in rok.

Priporočljiva razdalja med očmi in zaslonom je približno od 40 do 74 centimetrov, odvisno od velikosti zaslona in otrokovih potreb. Napačen kot gledanja lahko obremeni vrat in ramena, premajhna ali prevelika razdalja pa prispeva k utrujenosti oči, še navajajo v smernicah za pravilno postavitev zaslona.

Na delovni površini naj ostanejo samo pripomočki, ki jih otrok pri trenutni nalogi res potrebuje. Igrače, zbirke, elektronske naprave in drugi privlačni predmeti lahko hitro prevzamejo njegovo pozornost.

To ne pomeni, da mora biti kotiček pust in brezoseben. Otrok naj sodeluje pri izbiri barv, svetilke, lončka za pisala ali slike nad mizo. Prostor bo lažje sprejel za svojega, če bo imel občutek, da ga je soustvarjal.

Zelo koristni so lahko:

- predal ali posoda za vsakodnevne potrebščine,

- polica za učbenike in delovne zvezke,

- mesto za šolsko torbo,

- koledar ali tedenski razpored,

- tabla za pomembne opomnike,

- koš za papir v bližini mize.

Shranjevanje naj bo preprosto in otroku dosegljivo. Če mora za vsak svinčnik vstajati ali prositi odraslega, sistem ni prilagojen njegovim potrebam.

Pomembno je tudi, kako prostor uporabljamo. Če otroka k mizi pošiljamo samo takrat, ko mora popraviti napako, dokončati neprijetno nalogo ali se učiti za slabo oceno, lahko delovni kotiček hitro začne povezovati s pritiskom.

Za mizo lahko tudi riše, bere, sestavlja, ustvarja in piše voščilnice. Tako delovna površina ne bo pomenila samo domačih nalog, ampak prostor za različne mirne dejavnosti.

Bodite pozorni na naslednje napake pri ureditvi delovnega kotička za šolarja: 

- previsoka miza in prenizek stol,

- stopala, ki med sedenjem visijo v zraku,

- preglobok stol brez primerne opore,

- pomanjkanje prostora za noge,

- slaba ali premočna svetloba,

- bleščanje na računalniškem zaslonu,

- zaslon, postavljen previsoko ali ob strani,

- preveč predmetov in igrač na mizi,

- učenje na postelji ali kavču,

- predolgo sedenje brez odmora.

Otrok ne potrebuje velike sobe in dragega pohištva. Tudi v majhnem stanovanju lahko ustvarimo kakovosten delovni kotiček, če poskrbimo za stabilno mizo, primeren stol, dobro svetlobo in nekaj miru.