Se spomnite tega pohištva? V naše domove je prineslo svežino in barve

Če ste odraščali v Sloveniji oziroma nekdanji skupni državi Jugoslaviji v sedemdesetih ali osemdesetih letih, obstaja velika verjetnost, da ste živeli z delčkom oblikovalske zapuščine industrijske oblikovalke Bibe Bertok, ne da bi to sploh vedeli.

Njene otroške sobe, predsobe, omare in drugi pohištveni programi so desetletja opremljali stanovanja po vsej nekdanji Jugoslaviji. Danes velja za eno najpomembnejših slovenskih industrijskih oblikovalk, a njeno ime je dolgo časa ostajalo v senci velikih pohištvenih tovarn in blagovnih znamk.

V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) so ji letos posvetili prvo celovito razstavo z naslovom Biba: Funkcija. Ideja. Kontekst., ki obiskovalcem prvič ponuja vpogled v njeno delo, njene risbe, načrte in ohranjene kose pohištva.

Razstava temelji na arhivskem gradivu in originalnih načrtih, ki jih je muzej v zadnjih letih pridobil v svojo zbirko. Kustosinje pa so želele obiskovalcem pokazati tudi dejanske predmete. "Ogledovanje zgolj načrtov za laične obiskovalce razstave lahko postane precej pusto," pojasnjuje ena od kustosinj razstave, Špela Šubic.

Nekaj kosov so že imeli v muzejski zbirki, nekaj jih je posodila sama oblikovalka. A za celovitejšo predstavitev so potrebovali pomoč javnosti.

Večina njenega pohištva je bila izdelana za množično uporabo. Razpršena je bila po tisočih stanovanjih in hišah, mnogi kosi pa so bili stari več kot pol stoletja. Zato so se v muzeju odločili za poziv javnosti, naj preveri svoje domove, garaže, vikende in podstrešja, če imajo doma še vedno kakšen kos njenega pohištva.

"Vedeli smo, da je bilo pohištvo kakovostno in da bi lahko bilo še vedno ohranjeno. Nismo pa vedeli, kakšen bo odziv javnosti," pravi. Bil je večji, kot so pričakovali. Ljudje niso pošiljali le pohištva, ampak tudi spomine. "Marsikdo se je oglasil samo zato, da je z nami delil spomine, ker se je pohištva spomnil iz svojega otroštva," dodaja kustosinja.

Nekateri so muzeju ponujali prebarvane kose njenega pohištva, drugi predelane. Med njimi pa so našli tudi izvirne primerke najpomembnejših pohištvenih programov. Med njena najbolj znana dela sodijo programi pohištva Manta, predsobe Beta, otroške sobe Nana in Plima ter legendarna otroška posteljica Nataša.

Njegov lastnik se je ravno preselil nazaj v družinsko stanovanje, v katerem je preživel otroštvo, in začel razmišljati o prenovi. Ker je spremljal dejavnosti muzeja, je opazil poziv ter poklical kustosinje. Tako je kos pohištvene zgodovine našel pot na razstavo.

Najbolj jih je ganila zgodba predsobe Beta iz leta 1968. Gre za enega najstarejših razstavljenih kosov. Lastnici sta jo pred leti med prenovo preselili na podstrešje, saj se jima je zdela preveč kakovostna, da bi jo zavrgli. Ko sta izvedeli za poziv muzeja, sta ugotovili, da je bila odločitev pravilna. Danes je ta predsoba del muzejske zbirke.

Da pohištvo niso zgolj predmeti, temveč so pričevalci družinske zgodovine, je pokazala prav ta predsoba. Ko so v muzeju prevzeli pohištveni sestav, so v notranjosti ene od omar odkrili še vedno ohranjene listke z imeni družinskih članov. Na policah je bilo namreč označeno, komu pripada posamezen prostor. Kot je dejala ena od kustosinj razstave, nekateri lepilni trakovi po desetletjih niso več zdržali, imena pa so ostala.

Kot navajajo v MAO, so to modularni sistem, ki uporabniku omogoča poljubno sestavljanje elementov glede na prostorske omejitve predprostora. Vključevanje tekstila: čelne ploskve in vratca so prevlečeni s kakovostnim volnenim blagom domače proizvodnje. Prepoznavna barvna kombinacija, saj je bilo mogoče predsobo dobiti v modro-vijoličastih ali oranžno-rjavih odtenkih.

Čeprav je Biba Bertok s svojimi programi opremila nešteto stanovanj po Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji, njeno ime dolgo ni bilo poznano širši javnosti.

"Biba Bertok je tista oseba iz ozadja, ki je dvigala standarde. Njeno ime je bilo poznano strokovnjakom, širša javnost pa je bolj poznala njena dela, ne da bi vedela za avtorico," pojasnjuje naša sogovornica.

V času njenega delovanja so bili v ospredju predvsem proizvajalci in blagovne znamke, medtem ko oblikovalci pogosto niso bili posebej izpostavljeni. Kupci so zaupali tovarnam in prepoznavnim pohištvenim programom, manj pa posameznim avtorjem.

Prav zato ta razstava pomeni pomemben 'popravek' zgodovinskega spomina.

Kustosinji, poleg Šubiceve je pri pripravi razstave sodelovala tudi dr. Barbara Predan, je med raziskovanjem posebej navdušila prav trma in vztrajnost Bertokove. "Ob raziskovanju njenega dela me je posebej navdušilo, da je bila Biba Bertok v svojih prizadevanjih tako vztrajna, da je določen program pripeljala do serijske proizvodnje in posledično do kupcev kljub velikemu skepticizmu v delovni organizaciji." Glede na čas, v katerem je delovala Bertokova, to ni bilo samoumevno.

Oblikovalka je namreč pogosto naletela na odpor do novih idej. Njeni programi so bili sodobni, drugačni in včasih precej bolj napredni od pričakovanj proizvajalcev. Kljub temu je uspela številne zamisli spraviti z risalne deske v slovenske domove.

Danes si marsikdo sedemdeseta leta predstavlja kot obdobje temnega, rjavega pohištva. "Do konca šestdesetih let je v domovih prevladovala rjava barva pohištva. Ko so začele prodirati barve, so prodrle na vsa področja," pravi Špela Šubic in dodaja, da je pri pohištvu to potekalo počasneje. "Dejstvo je, da pohištvo menjamo redko, v dvajsetem stoletju še veliko redkeje kot dandanes. In zato je bil prodor barv v pohištveno industrijo veliko počasnejši. Predstavljajte si, da kupujete pohištvo za vse življenje. To je hud pritisk in ni se lahko odločiti za živo rumeno ali rdečo dnevno sobo. Mogoče otroško, a dnevno res težko. Bibi pa je uspelo prodreti. Proizvajalca je prepričala, da naredi prototip, ki so ga razstavili na največjem jugoslovanskem sejmu pohištva. Ko se je prav pred njenim pohištvom zbirala največja množica obiskovalcev, so se odločili, da je to pravi proizvod in z njim so prodrli na mednarodne trge." Tako se je rodila velika uspešnica.

Ko smo avtorici razstave vprašali, kaj bi po njunem mnenju najbolj zmotilo Bibo Bertok, če bi danes opremljala tipično slovensko novogradnjo, sta odgovorili, da se je Bertokova znala prilagoditi vsakemu prostoru, kar je bila njena velika prednost in vrlina. "Je kritična do različnih tipov stanovanj, a jih je znala 'reševati' s svojo opremo."

Na vprašanje, ali lahko pri Bertokovi govorimo o moderni modularnosti, kar se povezuje tudi z Ikeo, kustosinja razstave odgovarja: "Njeno pohištvo je bilo moderno in modularno, standardi so bili času in tedanjim gradnjam primerni. Vsekakor je bilo mogoče dokupovati elemente iz istega programa glede na lastne potrebe." Bertokova je želela delati z najboljšimi materiali, kar je bila v času njenega dela za proizvodnjo zelo težavna misija, saj so tovarne težile k cenenim materialom, poudarja kustosinja in dodaja, da je sicer "Ikea glede komponibilnosti odličen primer, a ni konkurenčna pri življenjski dobi izdelkov, saj njihovo pohištvo le redko zdrži dodatno razstavljanje in sestavljanje."

Pohištveno oblikovanje je bilo v šestdesetih in sedemdesetih izrazito moško področje. Bertokova je bila ena redkih žensk, ki so vodile razvoj pohištvenih programov za velike industrijske sisteme. V svoji karieri je zasnovala več kot štirideset sistemov pohištva za serijsko proizvodnjo, kar je izjemna številka tudi v mednarodnem merilu. S svojimi inovativnimi rešitvami je opremila na tisoče slovenskih domov ter dokazala, da dobro oblikovanje ni stvar prestiža, temveč del kakovostnega vsakdana.

Še posebej na začetku kariere je Bertokova naletela na številne ovire. "Bistvena krivica, ki se je zgodila naši oblikovalki zaradi njenega spola, je bila v začetku, ko je Alples razpisal delovno mesto oblikovalca. Njo so poklicali šele pol leta po prijavi na razpis, šesto po vrsti, ko so vsi moški kandidati po enem mesecu dela drug za drugim obupali," pojasnjuje Špela Šubic.

Na vprašanje, ali lahko trdimo, da je bila Bertokova pred svojim časom, kustosinja odgovarja: "Imela je napredne ideje, ki niso bile vedno dobro sprejete, saj so bile sveže in drugačne ali pa so bile preveč komplicirane za proizvodnjo tistega časa. Patentirala je npr. univerzalno vez, sklop za povezovanje ploskovnih elementov modularnega pohištva. To bi omogočalo večjo prilagodljivost posameznikovemu okusu in prostoru. Hkrati pa bi bil večji izkoristek prostora, saj bi eliminirali podvojene stene posameznih enot."

"Vse njeno pohištvo bi se lahko prodajalo zaradi dobre konstrukcije, funkcionalnosti in videza. Pri nekaterih je problem dotrajanosti materialov, ki so bili takrat na voljo, npr. lepljena plošča, a tudi ta se je v večini primerov lepo ohranila," pojasnjuje kustosinja Špela Šubic in dodaja, da je v vseh ozirih čas preživela posteljica Nataša, ki še vedno izpolnjuje potrebe dojenčkov in njihovih staršev. Posteljica je iz naravnih materialov, je enostavno nastavljiva po višini, prav tako jo je enostavno premikati iz prostora v prostor.

Ste tudi vi imeli doma katerega od kosov pohištva iz njenih pohištvenih programov Manta, Beta, Nana in Plima? Morda do danes sploh niste vedeli, kdo je idejni avtor teh sestavov. Če vas njeno delo zanima in če bi radi obujali spomine iz otroštva, vabljeni na ogled razstave o delu Bibe Bertok v Muzej za arhitekturo in oblikovanje, ki ima svoje prostore v Gradu Fužine v Ljubljani.