Slovenca, ki si na Švedskem z lastnimi rokami gradita hiško iz pravljice

Leta 2020 sva spakirala vso najino imetje in se skupaj s Šnofko preselila v avtodom. Najin načrt je bil potovati le nekje med 6 in 12 meseci, a nama je bil takšen način življenja tako všeč, da sva ga podaljšala na 4 leta in pol. Prepotovali smo praktično celotno Evropo, se odpravili preko Turčije do Gruzije in Armenije ter raziskali celo zahodno Afriko od Maroka do Senegala in Gambije. Veliko držav naju je zares navdušilo, a le redke so bile tiste, kjer bi si lahko predstavljala živeti na daljši rok.

Jaz sem Švedsko obiskala že kot majhna punčka, ko smo z družino potovali z avtodomom, a sem bila premajhna, da bi se veliko spomnila. Potem sva jo tekom našega potovanja obiskala leta 2021, a ker je bilo to obdobje pandemije, sva zelo hitela in se tisto poletje osredotočila le na Norveško. Kljub temu pa naju je že v tistem tednu tako prevzela, da sva se po afriški avanturi odločila, da jo ponovno obiščeva. Potovanje po Afriki je naporno, zato sva si želela predvsem miru, tišine in samote. Točno to smo na Švedskem dobili – neskončno samotnih kotičkov, obdanih s kilometri gozdov in številnimi jezeri.

Že poleti sva tako vedno bolj ugotavljala, da je to država, kjer bi se z veseljem ustalila. Pred sprejetjem končne odločitve se nama je zdelo smiselno 'preizkusiti' skandinavsko zimo. Ker sva vedela, da zna biti praktično stacionirano večmesečno življenje v avtodomu pri tako nizkih temperaturah naporno, sva najela hiško, v kateri smo ostali 7 mesecev. Zima z obilico snega in temperaturami tudi -20 stopinj Celzija naju je tako prevzela, da sva že kmalu začela iskati nov dom.

Takšne divjine in miru, kot ju ponuja Švedska, ni enostavno najti. Samo v zadnjih 5 letih sva prepotovala preko 50 držav, a takšne samote nisva našla nikjer. Po tolikem času v avtodomu, s katerim sva se potepala več ali manj po stranskih poteh in spala na samotnih kotičkih, si nisva več predstavljala živeti v mestu, kaj šele v bloku. Švedi so znani po tem, da se radi družijo, a tudi cenijo svoj mir, zato se hiše na podeželju nahajajo sredi gozda, daleč od sosedov. Prav to so bile najine sanje, ko pa sva izvedela, da so nepremičnine bistveno cenejše kot v Sloveniji, pa dileme, kje ostati, sploh ni več bilo. Očaral naju je tudi švedski način življenja, mentaliteta, prijaznost, povezanost skupnosti in njihov stik z naravo.

Hiška je bila kot sama zgradba v odličnem stanju, kljub temu da je stara približno 120 let. Prav zanimivo je videti, v kako odličnem stanju so brune, iz katerih je zgrajena. Pri nas marsikdo poveličuje zidano gradnjo, češ da lesene hiše zelo hitro propadejo. Na Švedskem so praktično vse hiše lesene, večina pa je starih 100, 200 ali še več let. Novih se skoraj da ne gradi.

V najini hiši pa niso bile v dobrem stanju le brune, temveč tudi drugi bistveni elementi. Prejšnji lastnik je namreč pred nekaj leti vanjo vložil kar nekaj denarja. Zamenjal je vsa okna, streho, lesene deske fasade, investiral v geotermalno toplotno črpalko (na Švedskem se v zelo veliko hišah ogrevajo z električnimi radiatorji, zato je bil to za naju izjemen plus), izkopal pa je tudi novo vrtino za vodo in greznico (tukaj ima vsaka hiša svojo vrtino do podtalnice in večprekatno greznico, javnega vodovoda in kanalizacije ni).

Pri nakupu sva tako vedela, da večje investicije ne bodo potrebne, je pa bilo nujno celotno notranjost prenoviti. Tapete, talne obloge in stropovi so bili v precej razpadajočem stanju, zato jih je bilo nujno odstraniti in namestiti nove. Tudi električna napeljava je bila izjemno stara in ne ravno varna za uporabo.

Parcela po drugi strani pa je bila precej zapuščena in zaraščena, saj je bil lastnik zadnja leta v precej slabem zdravstvenem stanju, pred dvema letoma pa je na žalost v bolnišnici preminil. Hiša je bila tako več let prazna, okolice pa seveda ni urejal nihče. Ko sva prišla, sva se zato takoj lotila košnje več kot 1 meter visoke trave in grmičevja, kar je trajalo 3 dni. Dela s podiranjem dreves, ravnanjem zemlje in podobno je še ogromno, a bo to moralo počakati na naslednje leto. Zgodba s prejšnjim lastnikom je precej žalostna, zato si bova prizadevala ohraniti čim več starih dreves in lesenih delov hiše in tako na nek način ohraniti spomin nanj in na njegovo družino.

Del se v veliki večini lotevava sama. Ne bi rekla, da imava z gradnjo prav ogromno izkušenj, sva pa lani pozimi pomagala pri prenovi lesene hiške. Tako sva si več ali manj predstavljala, koliko dela bo potrebnega, da vse skupaj spraviva v bivalno stanje. Če te izkušnje ne bi imela, hiše v takšnem stanju najverjetneje ne bi kupila, saj se v Sloveniji po večini odločamo za zidano gradnjo, posledično pa so dela povsem drugačna.

Nekaj izkušenj torej imava, veliko pa se tudi učiva sproti. Ko sva se odločila, da na Švedskem najdeva dom, sva si v živo ogledala kakšnih 15 hiš, spletnih oglasov pa več, kot bi si želela. Tako imava precej dobro predstavo, kakšnega videza si želiva, kaj je na Švedskem popularno, kateri materiali se večinoma uporabljajo itd. Všeč nama je, da so Švedi precej manj precizni od nas, zato veliko stvari zelo poenostavijo. Že to, da so vse obloge lesene in da ni potrebno mešanje betona in čakanje na sušenje materialov, je izjemna prednost.

Dela bova tako skoraj v celoti opravila sama. Pomagala nama bosta le vodovodar, ki bo napeljal nove cevi za centralno napeljavo, in električar, ki bo cevi in kable, ki sva jih napeljala sama, na koncu povezal, da bo vse skupaj delovalo.

Kot že rečeno, je prenova lesene hiše (vsaj za najine pojme) z vidika delanja napak enostavnejša od prenove zidane hiše. Les je hvaležen v smislu, da ga lahko brusiš, oblikuješ z dletom in na koncu koncev odstraniš ali odrežeš. Niveliranje površin je enostavno, saj si lahko pomagaš s podlaganjem lesenih letvic. Pri izdelavi estriha moraš biti natančen, saj boš napake težko skril, pri lesenih tleh pa delaš po korakih. Trenutno sva na stopnji zapiranja sten, kar pomeni, da pri demontaži, izdelavi konstrukcij, napeljavi električnih kablov, izdelavi stropa, izolaciji sten in pri številnih malenkostih nisva naredila kakšne večje napake. Dela seveda trajajo dlje, kot sva upala, poleg tega pa morava materiale in orodje pripeljati ali iz najbližjega manjšega mesta 50 km stran ali pa iz večjega mesta 130 km stran. Vse skupaj je precejšen logistični zalogaj, a zaenkrat vse poteka več ali manj gladko. Kljub temu pa že komaj čakava končni rezultat, saj sva že malo utrujena.

Z demontažo sva pričela v začetku julija, iskreno pa si želiva z deli končati, preden se začne prava zima. Zaenkrat še vedno živiva v avtodomu, zato bi bilo zaželeno, da bi se lahko vselila, preden temperature zares padejo. Prenova bi v tem primeru trajala približno 4 ali 5 mesecev. Seveda pa tu govorimo o prenovi pritličja. V prihodnjih letih naju čaka še prenova zgornjega nadstropja in stopnišča ter skednja, nekoč pa si želiva dodati tudi teraso. Če prištejemo še ureditev okolice, bodo dela verjetno potekala več let.

Kot že rečeno, zaenkrat prenavljava le spodnje nadstropje, kjer bodo kuhinja, dnevna soba, spalnica, hodnik in kopalnica. Ker je hiša masivna brunarica iz borovih brun, ki so po letnicah sodeč stare preko 150 let, si želiva ustvariti zares domačno, toplo atmosfero. Ohraniti si želiva švedski stil, ki nama je v zadnjem letu zares prirasel k srcu. V vseh prostorih bova za stene uporabila ali MDF panele, ki izgledajo kot lesene letvice, ali pa tapete. Hiša se nahaja sredi gozdov, zato si želiva v dom vnesti čim bolj naraven videz. Zelena barva bo zato povezovalna nit vseh prostorov.

Tla v kuhinji in dnevni sobi bodo iz masivnega borovega lesa, v spalnici pa bova lesene borove plošče, ki so stare verjetno nekaj desetletij, ohranila. Sama jih bova poskušala le malce polepšati, torej prebrusiti in naoljiti.

Stil našega doma bo tako naraven, neka mešanica rustikalnega in modernega. Ker obožujeva les, upava, da bo ta najina ljubezen vidna na vsakem koraku. Med kuhinjo in dnevno sobo sva zato naredila odprtino, okoli katere brun ne bova zakrivala. Prav tu sva namreč na lesu našla napis iz leta 1955, zato verjameva, da bo hiša nama in vsakemu gostu vsak dan šepetala svojo dolgoletno zgodbo.

Glede na to, da se osredotočava predvsem na spalnico, dnevno sobo in kuhinjo, bi rekla, da sva vse tri prostore oblikovala enako skrbno. Je pa res, da se že neizmerno veseliva, ko bova v mrzlih in temnih zimskih popoldnevih sedela na kavču ob kaminu, jedla sveže pečen borovničev zavitek, srkala čaj, božala Šnofko in skozi okno opazovala zasneženo pokrajino. Dnevna soba in kuhinja sta zagotovo prostora, kjer bova preživela ogromno časa, zato sva se tudi odločila za rušenje dela stene in ustvarjanje 'šanka', ki bo prostora lepo povezal. Ko bova na koncu v kot dnevne sobe namestili samostoječi kamin, bova verjetno najsrečnejša človeka na svetu.