Cvetoča grmovnica, ki na vašem vrtu ustvari dišečo opojno oazo

Španski bezeg ali jorgovan je priljubljena spomladanska rastlina. Njegovi cvetovi niso le lepi na pogled, ampak oddajajo tudi vonj, ki je za mnoge sinonim za prihod pomladi. 

Poleg lepega videza naj bi v dom prinašal tudi srečo, mir, radost in upanje, pravijo stare modrosti. Ne glede na to, ali verjamemo v njegov simbolni pomen ali ne, pa je dejstvo, da gre za izredno vzdržljiv grm, ki se po začetnem obdobju, ko potrebuje nekaj več pozornosti, uvršča med zunanje rastline, ki praktično ne potrebujejo nobenega vzdrževanja. 

Rod španskega bezga, Syringa, zajema približno 25 vrst dišečih grmovnic in majhnih dreves, ki so značilna za vzhodno Evropo in zmerno Azijo. Te listopadne rastline se ponašajo z globokozelenimi listi, ki so izmenično razporejeni na steblih. Listi so običajno preprosti, z neprekinjenimi robovi. Pri nas najpogosteje najdemo navadni španski bezeg.

Glavna atrakcija so majhni, štiriperesni cvetovi, zbrani v velikih, ovalnih socvetjih, ki tvorijo razkošne grozde. Medtem ko so cvetovi sami celo užitni, je zanimivo dejstvo, da niso posebej privlačni za čebele. 

Uspešno gojenje španskega bezga se začne z izbiro najboljše lokacije in pripravo tal. Najbolje uspeva na sončnih mestih, ki zagotavljajo vsaj šest ur neposredne sončne svetlobe na dan. Čeprav bo španski bezeg rasel tudi v delni senci, boste v takšnih razmerah težko pričakovali optimalno in bujno cvetenje. 

Merkurjev strokovnjak o ugodnih pogojih za španski bezeg: "Pomembno je, da so tla odcedna. Rastlinam niso všeč zbita, nepropustna tla. Pred sajenjem jih obogatimo s kompostom, dodamo pa še jesensko mineralno gnojilo, ki vsebuje zelo malo ali nič dušika."

Zemlja mora biti torej dobro odcedna, bogata s hranili in rahlo alkalna ali nevtralna. Španski bezeg je znan po svoji prilagodljivosti na apnenčasta in alkalna tla, po drugi strani pa mu ne ustrezajo glinena tla, ki zadržujejo vodo.

Obstaja kar nekaj rastlin, ki se na vrtu lahko odlično ujamejo s španskim bezgom - seveda pa tudi nekaj takih, ki se jim v njegovi bližini raje izogibajte. 

Merkurjev svetovalec pojasnjuje, kdo so dobri sosedje španskega bezga: " 'K nogam' španskega bezga posadimo trajnice, kot so hoste ali funkije. Zelo zanimive so tudi okrasne čebulnice (žafrani, nizke narcise), ki cvetijo zgodaj spomladi, kasneje pa jim grm nudi želeno senco."

"... ne pozabimo na vrtne potonike, trajnice s čudovitimi kroglastimi cvetovi. V bližino se podajo tudi maslenice ali hemerokalisi, pa jeseni cvetoče hermelike. Tudi nekatere grmovnice sodijo v bližino, in sicer poleti cvetoča medvejka (Spiraea), budleja ali metuljnik, nepravi jasmin ali filadelfus, magnolije ... Med vzpenjavkami lahko izberemo srobot, ki mu bo grmovnica služila kot opora."

"... v bližini španskega bezga pa se izogibajte japonskemu javorju, visokim okrasnim travam, kot so miskanti ter pampaške trave, visokim iglavcem, hortenzijam, praprotim, astilbam ..." še doda Merkurjev svetovalec.

Idealni čas za sajenje španskega bezga je jesen ali pomlad, ko so tla ravno prav topla. V vsakem primeru se izogibamo sajenju v ekstremni poletni vročini ali v zimskem mrazu, ko so tla zamrznjena. 

"Pri pozno pomladanskem in poletnem sajenju moramo paziti, da rastlinam ne manjka vode. Če se odločimo za jesensko sajenje, je zalivanja manj, saj so rastline že brez listja ...," ob tem opozarja Merkurjev strokovnjak. 

Sadiko vedno postavimo v zemljo na globino, do katere je bila posajena v posodi. V izkopano luknjo najprej nalijemo vodo, da jo nekoliko zmehčamo. Po presaditvi nujno potlačimo zemljo ter obilno zalijemo, da se odstranijo zračni žepi okoli korenin. Okrog rastline je priporočljivo namestiti zastirko, ki pomaga zadrževati vlago in preprečuje rast plevela.

Pozimi tudi ni nobene bojazni, da ta ne bi preživel hladnega vremena, pove Merkurjev strokovnjak: "Španski bezeg je zelo odporen na mraz in ne potrebuje zimske zaščite ..."

Čeprav je španski bezeg v osnovi rastlina z nizkimi zahtevami po vzdrževanju, je redno in pravilno zalivanje ključno, zlasti v prvem letu po sajenju, ko se koreninski sistem še razvija.  

Sveže presajeni grmi potrebujejo redno in globoko zalivanje, še posebej v sušnem in vročem vremenu, nekoliko manj pa jeseni.

Ko pa je rastlina dobro uveljavljena – to je običajno po dveh do treh letih – postane presenetljivo odporna na sušo in bo zahtevala le občasno zalivanje, predvsem v obdobjih daljše suše. Prepogosto zalivanje je prav tako škodljivo, saj španski bezeg ne mara 'stati v vodi', kar se pokaže predvsem v slabšem cvetenju. 

Redno gnojenje za španski bezeg načeloma ni potrebno, sploh če raste v bogatih tleh. Vendar pa lahko dodatek uravnoteženega organskega gnojila v razmerju 10-10-10 v zgodnji pomladi pripomore k še bogatejšemu cvetenju in boljši splošni vitalnosti rastline. Pomembno je biti zmeren, saj preveč gnojila lahko spodbudi rast listja na račun cvetov.

Španski bezeg je sicer trpežen in dobro odporen, a ga kljub vsemu lahko doletijo nekatere težave. 

Pepelasta plesen je najpogostejša in se razvije, če je rastlina posajena preblizu drugim ali v senci, kjer se vlaga zadržuje na listih. Za boj proti plesni ga je treba saditi na odprtih lokacijah in ga zaradi dobrega kroženja zraka tudi občasno obrezati. 

Pojavljajo se tudi bolezni, kot je bezgov ožig, ki povzroča venenje, zvijanje in druge poškodbe listov. Lahko prizadene tudi cvetove, ki postanejo rjavi in sčasoma odpadejo.