Stari slovenski običaji, ki prinašajo lepše praznike

Predbožični čas je bil včasih poln raznoraznih običajev, obredov in navad, ki so bili namenjeni lepšim, bolj umirjenim in plodnim praznikom. Vsak dom je imel svoj koledar majhnih dejanj, ki niso bila le simbolična, temveč so bila način, kako so ljudje priklicali dobro leto in si ustvarili nekoliko toplejši konec leta. Nekaj najlepših običajev se do danes vztrajno vrača.

4. decembra je god sv. Barbare, zavetnice rudarjev, zidarjev in tudi družinske sreče. Na ta dan se po tradiciji v vazo z vodo postavi odrezana vejica češnje, včasih pa tudi slive ali jablane.

V starih hišah je dogodek skoraj mejil na majhen obred: vejico so prinesli v toplo sobo, ji našli kotiček na okenski polici in vsak dan preverili, ali se bo prebudila.

Če je vejica cvetela na božični večer, je to veljalo za znamenje blagoslova, sreče in dobrega leta, ponekod pa celo kot namig, da bo v hiši kmalu poroka.

Izberite zdravo vejico: odrežite mlado vejico z dobro oblikovanimi brsti (češnja, sliva). Najbolje zgodaj zjutraj ali ko drevo ni preveč mokro.

Priprava vode: uporabite prekuhano ali sobno temperaturo vode; vaza naj bo čista. Nekateri svetujejo toplo vodo za hitrejši začetek, vendar pazite, da ni prevroča.

Kraj v domu: postavite vazo na toplo in svetlo mesto, saj toplota pospeši brstenje. Menjajte vodo vsake 2–3 dni in po potrebu obrežite spodnji del vejice, da ta lažje vpija vodo.

Realna pričakovanja: nekatere vejice naredijo prve brste že v nekaj dneh, druge potrebujejo dlje ali ne zacvetijo povsem. Na to vplivata sortna lastnost in tudi sama temperatura prostora. Tradicija vedno poudarja simboliko, ne zagotovilo cvetenja.

Sajenje božičnega žita je eden najbolj razširjenih slovenskih predbožičnih običajev. Pšenico, včasih tudi rž ali ječmen, se poseje 4. decembra (sv. Barbara), 8. decembra (Marijinega praznika) ali 13. decembra (sv. Lucija).

Kateri dan se izbere, je pogosto odvisno od lokalne navade in tega, kako topel je prostor, v katerem sejemo (v ogrevanih stanovanjih je setev lahko tudi kasneje).

Namen je, da do božiča seme vzkalí in postane zelen okras na mizi, hkrati pa naj bi božično žito simboliziralo tudi zdravje doma ter blaginjo in rast v novem letu. Včasih so bilke celo privezali z rdečo pentljo, kar naj bi varovalo dom in prinašalo veselje. 

Božično žito je majhen zimzeleni opomnik, da novo leto vedno začne rasti pred prazniki ne po njih.

Medenjaki so bili včasih darilo miru in sreče. V starih hišah so jih pekli že pred božičem, ne le kot sladico, ampak kot zaščitnike doma. Verjeli so, da med prinaša zdravje, začimbe toplino, podarjeni medenjaki pa utrjujejo vezi med ljudmi. Nekateri so v testo tudi vtisnili znake, ki naj bi prinašali srečo.

Medeno testo se pogosto pripravi kar vnaprej, vanj se primeša mešanico cimeta, klinčkov, pimenta in vanilje, nato pa se čez dan ali dva preobrazi v mehke, puhaste kolačke ali piškote.

Morda zato, ker nič od tega ni zahtevno: vejica, malo žita, skleda domačih medenjakov. Predvsem pa je čar obujanja starih običajev tudi v čaščenju spomina na naše prednike, ki so bili odvisni od narave in njenih danosti, zato so v svoje življenje vnesli vrsto običajev in drobnih verovanj, s katerimi so si poskušali zagotoviti zdravje, varen in topel dom ter bogato letino. 

Poleg tega pa vsak od omenjenih drobnih običajev prinese tudi nekaj, česar sodobni december pogosto nima - dih, ki upočasni dneve. Vsi ti majhni običaji so opomnik, da praznike ne ustvarijo lučke, ampak majhne geste, ki se zgodijo daleč od hrupa in blišča.