S strešnimi vrtovi so okraševali že mavzoleje rimskih vodij, z drevesi pa so Rimljani ozelenili tudi različne institucije. V 17. stoletju so se strešni vrtovi pojavili v Rusiji. Predvsem Skandinavci so v Evropi znani po uporabi zelenih streh, na ta način so namreč učinkovito izkoriščali šoto in mah, ker jim je drugih naravnih virov primanjkovalo.

Tovrstne strehe so se v sodobnem času pojavile najprej v Nemčiji, in sicer v osemdesetih, ko je bilo zaradi slabih vremenskih razmer potrebno najti rešitev predvsem za zaščito streh. Ustanovili so celo gibanje, katerega moto je bilo ’back to nature’, temeljilo pa je ravno na ’zeleni’ arhitekturi. Sočasno je nastal zavod, kjer so podrobneje razdelali tehnična in delovna navodila, ki jim pri gradnji zelenih streh sledijo še dandanes.

V osnovi ločimo dve osnovni vrsti zelenih streh – ekstenzivno in intenzivno ozelenitev, seveda s številnimi izvedbenimi kombinacijami, obstaja pa še tretja različica, in sicer biotopska ozelenitev. Za ekstenzivno ozelenitev je značilna preprostost, nizka višina substrata in lažja konstrukcija, primerna pa je tako za novogradnje kot tudi za že obstoječe objekte. Prednost takšnih streh je v tem, da se podvoji življenjska doba hidroizolacije, poleti ne pride do pregrevanja, so zelo enostavne za vzdrževanje. Rastline je namreč potrebno gojiti največ dvakrat letno, ni pa jih potrebno kositi. Ob obilnejših padavinah sicer lahko pride do zamašitve odtokov, kar je potrebno občasno preverjati. Med najbolj primerne rastline za tovrstne strehe sodijo sedumi. V bistvu v zadnjem času uporabljajo kar tako imenovane preproge z že vstavljenimi semeni. Te strehe na nek način predstavljajo tudi delno rešitev v primeru onesnaženosti zraka, saj do neke mere zadržujejo delce, ki so v onesnaženem zraku.

Intenzivna ozelenitev strehe je pravzaprav nekakšen strešni vrt, ki zahteva natančen načrt in večjo nosilnost, primerna pa je predvsem za objekte v urbanem okolju, kjer nimajo možnosti klasičnega vrta. Takšna ozelenitev strehe je nekoliko zahtevnejša za vzdrževanje, lahko pa predstavlja tudi dom številnim žuželkam in na ta način povečuje biodiverziteto.

Za biotopsko ozelenitev, ki je zelo nezahtevna, je značilna zasaditev avtohtonih vrst s samoraslo vegetacijo, primerna pa je za različne vrste streh. Se pa za slednjo odločajo bolj poredko, pravzaprav je bila priljubljena bolj v času brez tehnologije. 

Številni proizvajalci trdijo, da imajo zelene strehe skoraj 20 let daljšo življenjsko dobo kot klasične. V Sloveniji zelene strehe niso tako razširjene, predvsem zato, ker so strehe večinoma pod velikim naklonom, poleg tega pa niti nismo najbolj seznanjeni s prednostmi ozelenitve streh. Tovrstne rešitve tudi niso za vsak žep, subvencij pa tudi ni na voljo.