Poljska rastlina, katere vrednost prepoznavajo celo čebelarji

Ajda najboljše uspeva na sončnih legah z dobro odcednimi ilovnato peščenimi tlemi. Pomembno je, da pred setvijo na vrtu tla dobro prekopljemo in odstranimo plevele že v prejšnjem posevku. Če to ni bilo mogoče, lahko uporabimo postopek slepe setve. To pomeni, da tla obdelamo in jih pustimo vsaj deset dni pred setvijo neposejana, po desetih dneh pa pograbimo vznikle semenske plevele, ki so v fazi belih nitk. Ajda ne potrebuje veliko gnojenja; dušik lahko dobi od metuljnice (zrnate ali krmne stročnice), če smo jo imeli v kolobarju pred ajdo.

Ajdo sejemo, ko so tla dovolj topla. Optimalna temperatura za kalitev je med 15 in 25 C. Semena ajde sejemo na medvrstno razdaljo od 15 do 20 cm, na globino dva do tri centimetre. Pri dovolj vlage v tleh ajda hitro kali, običajno v petih do sedmih dneh. Oskrbe skoraj ne potrebuje, ker nima bolezni in škodljivcev. Morebitne plevele v vrtu lahko spulimo z roko, v času suše pa po potrebi zalivamo. Ajda začne cveteti približno štiri do šest tednov po setvi in cveti dober mesec.

Pri vračanju ajde na slovenske njive prevladuje navadna, ki zaseda okoli 4000 ha njiv, s pridelkom zrnja, ki je v povprečju manjši od ene tone na hektar. Na kar nekaj sto hektarjih jo kmetje sejejo zaradi subvencije za dosevke, kjer posevek na njivi ne dočaka končne zrelosti, ampak ga cvetočega uporabijo za zeleno gnojenje. Na Slovenski sortni listi so domače in ohranjevalne sorte ajde. V ponudbi semen navadne ajde prevladujeta sorti 'Darja' in 'Čebelica', pri tatarski pa sorta 'Zlata'.

Na njivah, kjer je cilj pridelave zrnje, jo kmetje požanjejo z žitnim kombajnom, ko semena dozorijo in luščina porjavi ali posivi. Zeliščarji jo lahko nabirajo na njivah in gredicah liste in stebla in liste s socvetji v polnem cvetenju, pred začetkom oblikovanja zrnja, medtem pa je posevek bogato pogrnjena miza za čebele in druge žuželke, ki navadno ajdo tudi oprašujejo. To je tudi čas, ko se ajda lahko uporabi za zeleno gnojenje. Čebelarji, ki jo sejejo zaradi jesenske paše, jo pustijo cveteti čim dlje in se veselijo pocvitanja (ob zrelih semenih nastavlja nove cvetove), kar lahko traja vsaj še dva tedna ali do prve slane in zagotavlja dolgo obdobje paše za čebele.

Ajda ima vretenaste korenine, ki rahljajo zemljo, pri čemer povečujejo njeno zračnost in izboljšujejo strukturo tal. Za gnojenje služijo ajda kot preperela organska snov. Ostanki njenih stebel in korenin po žetvi se sčasoma razgradijo v hranila in humus, pomembna za rast in razvoj naslednjih posevkov v kolobarju. Lahko pa rastline v času cvetenja uporabimo za zeleno gnojenje, ko jih zmulčimo ali razrežemo. Pazimo, da sta to zares samo dva tedna po začetku cvetenja, kajti pozneje se lahko pojavijo prva semena, ki kalijo v naslednjih posevkih. Z zrezanimi rastlinami ajde bodisi prekrijemo medvrstni prostor ali pa jih zakopljemo v tla ročno z motiko, na njivi pa s strojnim podoravanjem.

Za zeleno gnojenje lahko sestavimo mešane posevke z ajdo in drugimi rastlinami, primernimi za dosevke. To so bela gorjušica (Sinapis alba), ki prispeva k zmanjšanju ogorčic in strun, facelija (Phacelia tanacetifolia), ki hitro raste, zato skupaj z ajdo odlično zatira plevel, izboljšuje strukturo tal, obe pa privabljata opraševalce. V mešanici ajde z njivno redkvijo (Raphanus sativus) imajo tla zaradi globokih korenin redkve še boljše fizikalne lastnosti, pa tudi ogorčic bo manj. Detelje (Trifolium spp.) in volčji bob (Lupinus sp.) bogatijo tla z dušikom, izboljšujejo pa tudi strukturo tal in povečujejo vsebnost organske snovi in humusa. Ajda odlično sodeluje v mešanem posevku z ognjičem (Calendula officinalis), ki deluje proti ogorčicam in izboljšuje zdravje tal. Vsaka od teh rastlin ima svoje prednosti, zato je dobro izbrati tisto, ki najbolj ustreza potrebam in razmeram na vašem vrtu.

Ajdo je priporočljivo sejati na nezapleveljeno zemljišče, in sicer v kolobar po okopavinah (krompirju, pesi), po katerih so njive in gredice manj zapleveljene. Že v preteklosti so kmetje ugotovili, da pri dovolj gosti setvi sama razpleveli njive ter da je skoraj brez bolezni in škodljivcev. Njena hitra kalitev in rast stebel z listi pri optimalni gostoti in medvrstni razdalji 15 cm hitro prekrije medvrstni prostor, pri čemer zasenči tla hitreje kot druge gojene rastline. Ajda je znana tudi po alelopatiji, to je po škodljivih snoveh, ki jih izločajo korenine, s katerimi preprečuje kalivost nekaterih plevelov.

Pri pridelavi v kolobarju se je uveljavila kot dosevek zaradi kratke rastne dobe, okoli tri mesece, kar omogoča sklenjenost posevkov v rastni dobi. Ajda kot dosevek po glavnemu posevku preprečuje erozijo tal z vetrom in vodo, ki lahko nastane zaradi neposejanih njiv. Najbolj pogosto jo kmetje sejejo po ječmenu, pšenici, tritikali in zgodnjem krompirju, vrtičkarji pa po grahu, solati, krompirju, drugih gomoljnicah in korenovkah.

Ajda nudi čebelam velike količine medičine in cvetnega prahu. Pri veliki razširjenosti navadne ajde (Fagopyrum esculentum) do sredine 20. stoletja so bila cvetoča polja bogato pogrnjena miza za čebele, ajdov med pa cenjen za zdravje čebel in ljudi. Daljše obdobje paše za čebele omogoča cvetenje ajde v drugi polovici leta, še posebej pomembna je zadnja jesenska paša, ko ajda pocvita, ko večina plodov že dozori.

Ajda, navadna in tatarska, se uporabljata tudi kot zelišče, ki je bogato z rutinom, ki ga je največ v socvetjih ajde. Nabiramo zgornjo tretjino cvetoče rastline, saj se vsebnost rutina povečuje do cvetenja, nato pa se začne zmanjševati.

Pripravki iz rutina in kvercetina, kot so čaj, izvlečki v tinkturi in drugih oblikah prehranskih dopolnil, blažijo motnje krvnega obtoka, kot je kronično vensko popuščanje. Rutin vpliva na prehodnost in prožnost žil, krepi stene kapilar in preprečuje otekline (edeme). Ajdov čaj je znan po svojih blagodejnih učinkih na srce in ožilje. Pomaga pri visokem krvnem tlaku, sladkorni bolezni in demenci.

Ajdov čaj je enostaven za pripravo in ima številne koristi za zdravje. Čaj iz cvetov navadne in tatarske ajde (tatarska ajda vsebuje več rutina kot navadna) lahko pripravimo iz posušenih delov rastline. Eno žličko posušenih zelenih delov ajde (stebla, listi, cvetovi) prelijemo s četrt litra vroče vode. Pokrijemo in pustimo, da stoji osem do deset minut, precedimo in nalijemo v skodelico.

Čaj iz ajde lahko pripravimo ne le iz cvetov, ampak pri tatarski ajdi tudi iz kaše (oluščenih ajdovih zrn). Eno veliko žlico tatarske ajdove kaše prelijemo s pol litra vroče vode, pokrijemo, počakamo 5 minut in precedimo. Ker se zrnje posede na dno posode, lahko prelijemo v kozarec tudi brez uporabe cedila. Zrnje lahko pojemo ali pa prelijemo z vročo vodo še dvakrat, pri čemer jih pustimo namakati nekoliko dlje časa, okoli deset minut.