Zaklad med gobami, ki ga najpogosteje najdemo pod brezovim drevesom

Brezov ded z latinskim poimenovanjem 'Leccinum scabrum' je značilna jesenska goba, ki jo prepoznamo po svetlo do temno rjavem klobuku in hrapavem betu s temnorjavimi luskicami. Goba je užitna, a pred uživanjem zahteva temeljito termično obdelavo, da se preprečijo prebavne težave. 

Pri nas ga najdemo tudi pod poimenovanjem navadni lisičjak ali brezov goban.

Brezov ded ima svetlo do temno rjav klobuk, ki je sprva polkrožen, kasneje pa postaja bolj izbočen in bolj blazinast. Kožica klobuka je žametasta, suha in gladka ter nima razpok. Velikost klobuka v premeru je običajno med 5 in 10 cm. Pod klobukom najdemo dolge cevke z drobnimi luknjicami, ki so sprva bele, kasneje pa postanejo sive ali temnejše. Bet gobe je visok med 8 in 15 cm ter je na otip hrapav, pokrit s temnorjavimi ali črnimi drobnimi luskami, kar je pravzaprav zelo pomembna značilnost, po kateri lahko gobo identificiramo.

Goba raste predvsem v simbiozi z brezami, zato jo pogosto najdemo ravno pod temi drevesi in v listnatih gozdovih. Najštevilčneje se pojavlja od zgodnjega poletja do jeseni, torej med junijem in oktobrom. Najdemo jo lahko tudi v bolj prehodnih območjih gozda in na robovih jas.

Brezov ded je cenjena užitna goba prijetnega vonja in okusa, ki je široko uporabna v kulinariki. Kljub temu je zelo pomembno, da je goba zaradi prisotnosti težje prebavljivih polisaharidov pred uživanjem temeljito prekuhana ali drugače termično obdelana, saj lahko v surovem ali premalo kuhanem stanju povzroči želodčne težave. Priporočena je termična obdelava vsaj 15–20 minut, da se te snovi razgradijo.

Pri nabiranju je dobro poznati podobne vrste, saj lahko nekatere izmed njih povzročijo zmedo, vendar je večina izmed njih v Sloveniji užitnih. Kljub temu je previdnost pri nabiranju vedno na mestu.

Brezovega deda je mogoče zamenjati z nekaterimi drugimi vrstami iz roda dedov in turkov. Ena od podobnih vrst je trepetlikov turek, ki ima bolj oranžno-rjav klobuk in mora biti prav tako dobro kuhan zaradi možnosti prebavnih težav. 

Pomemben identifikacijski znak teh sorodnih vrst je njihova reakcija na rezanje - nekaterim turkom in dedom namreč ob prerezu meso pomodri, kar ni značilno za brezovega deda. 

Zelenkasti ded je še eden izmed teh, ki lahko spominja na brezovega deda, le da tudi temu v prerezu meso pomodri. Omeniti je treba še pisanega ter črnega deda, ki se prav tako minimalno razlikujeta od brezovega deda. Vse te vrste rastejo pri nas in so načeloma ob ustrezni predhodni obdelavi užitne, kljub temu pa previdnost pri nabiranju nikakor ni odveč.