Gozdna terapevtka o tem, zakaj je gozdna terapija več kot le sprehod po gozdu

Gozdna terapija je kratek, čuječ, voden sprehod v gozd. Spodbuja nas, da se prek petih čutil (vonj, sluh, vid, dotik, okus) ustavimo in povežemo z naravo. Gre za počasno in zavestno druženje z gozdom, kjer se osredotočamo na naravne elemente in tako umirjamo svoje misli. Sama izkušnja traja približno tri ure, saj je glede na današnji tempo življenja kar nekaj časa potrebnega, da pridemo od zunaj – iz glave, navznoter – v telo. V stik s seboj. 

Gozdna terapija je praksa, ki izvira iz Japonske in ima veliko pozitivnih vplivov na zdravje, kar potrjujejo tudi številne znanstvene raziskave. Med drugim pozitivno deluje na znižanje krvnega tlaka in srčnega utripa, aktivira parasimpatični živčni sistem in uravnava stresne hormone, s tem ko povečuje število naravnih celic ubijalk, krepi imunski sistem, zmanjšuje tveganje za srčno-žilne bolezni, izboljšuje vid, pripomore k bolj kakovostnemu spanju, umirja, izboljšuje splošno počutje ...

Lahko bi rekli, da je gozdna terapija čudovita praksa, ki nas v prehitrem ritmu sveta spominja, kako pomembno je, da poskrbimo zase. Pogosto na to pozabimo.

Gozdna terapija je namenjena vsakomur, ki išče mir, ravnovesje, stik s seboj, stik z naravo. Ali pa, da vsega tega ne izgubi. Odrasli smo pogosto pod stresom in zato v gozdu najdemo sprostitev in umiritev. Raziskave kažejo, da že nekaj minut v gozdu zniža raven stresnega hormona kortizola. Pod stresom so tudi naši otroci, zato je z nekaj prilagoditvami gozdna terapija primerna tudi za njih. Veliko dobrega v njej najdejo ljubitelji narave, starejši, celo podjetja, ki skrbijo za dobrobit svojih zaposlenih, jo vključujejo v svoje team buildinge kot orodje za povezanost in proti izgorelosti. V bistvu je primerna za vse, ki pokažejo vsaj malo radovednosti za druženje z naravo.

V gozdni terapiji je terapevt gozd, jaz sem samo izvajalka oz. vodnica, ki skuša udeležencem čim bolj široko odpreti vrata vanj. Ustvarjam varen in podporen prostor, vodim čuječ proces odpiranja čutil, povabim k opazovanju, k radovednosti. Brez pritiska, brez obveznosti. Vse to pripomore, da se človek prej umiri in pride v stik s seboj.

Gozdna terapija ni le sprehod – je čuječe in počasno povezovanje. Večkrat se zares ustavimo. In ugotovimo, koliko življenja in premikanja je pravzaprav okrog nas. Na navadnem sprehodu tega ne opazimo, ker je pogosto usmerjen v gibanje in rekreacijo. Ali pa smo zatopljeni v stalen krog lastnih misli. Gozdna terapija je ravno nasprotno – počasnost in osredotočenost. Gozd zavestno povohamo, poslušamo ptice, šumenje listja, opažamo igro svetlobe in sence, se zazremo v krošnje, se dotaknemo tal ... Vse to nam pomaga umiriti se in priti v stik s trenutkom.

Že kot otrok sem zelo rada hodila v gozd in tudi med našim izobraževanjem sem veliko časa preživela v njem. Zase in zaradi programa. Slovenija je namreč prva država v Evropi, ki ima javnoveljavni akreditiran študijski program za izvajalce gozdne terapije. Eno od mojih povabil, ki jih rada uporabim med izvajanjem, se glasi: Samo bodi. In jaz zdaj včasih že znam samo biti. Ni to tako preprosto, kot se sliši. Gozd me uči potrpežljivosti in sprejemanja. Je moj prijatelj, ki mi pomaga odgovoriti na marsikatero vprašanje, zato se lažje spopadam z izzivi. Gozdna terapija me je v bistvu naučila biti tukaj in zdaj.

Idealni so seveda tihi, odmaknjeni gozdovi, brez tehničnega hrupa. Jih je pa v mestih običajno težje najti, zato vse zvoke skušamo sprejeti kot del okolja in počasi moteči elementi izzvenijo. Čudovito gozdno terapijo lahko izvedemo tudi v mestnih parkih. Ne glede na to, ali terapijo izvajam v gozdu ali kje drugje, pa moram poskrbeti za ustrezna dovoljenja in soglasja lastnikov.

Moja odgovornost je tudi poskrbeti za varnost, zato teren izberem glede na vreme in na morebitne gibalne oviranosti udeležencev.

V resnici je med njima zelo tanka meja, zato večkrat zasledimo, da se za isto izkušnjo uporabljata oba izraza. Gozdna kopel je praksa, ki se na Japonskem imenuje 'shinrin yoku' in dobesedno pomeni 'kopanje v gozdu'. Okopamo se v darovih, ki nam jih ponuja narava. Tu gre za samostojno ali vodeno doživetje gozda, kjer se z vsemi čutili globoko povežemo z naravo. Namen je sprostitev, izvaja pa jo lahko vsakdo, tudi brez vodnika.

Gozdna terapija je v bistvu strukturirana vodena oblika gozdne kopeli, ki se izvaja po mednarodnih standardih. Vodijo jo usposobljeni izvajalci.

Lahko bi rekli, da je gozdna terapija nadgradnja gozdne kopeli, ki senzorično povezanost obogati s terapevtskimi elementi in lahko pripelje do globljega stika.

Gozd prav zares govori. Skozi obraze ljudi. Največkrat gre za zgodbe hvaležnosti, spoštovanja in dragocenih uvidov. In tudi gozd je hvaležen. Za našo odprtost, ko se mu prepustimo. In takrat nam zelo rad pokaže pot. Pot, ki je mnogokrat malo zaraščena in težko prehodna – pot k sebi.