Živa Repovž Zelenšek: mlada arhitektka, ki soustvarja podobo domačega mesta

V intervjuju nam Živa razkriva, kako nastajajo njeni projekti, od kod črpa navdih in kaj ji pomeni videti svoje ideje, kako soustvarjajo podobo njenega domačega kraja, Zagorja ob Savi. Pogovarjali smo se tudi o trendih, izzivih za mlade generacije arhitektov in njenih sanjah za prihodnost slovenskih mest.

Že kot otrok sem rada ustvarjala z različnimi tehnikami. Posebej me je pritegnilo barvanje na svilo, kjer sem uživala v prelivanju barv brez strogih robov in v nastajanju abstraktnih podob. Ta svoboda izražanja me je močno zaznamovala.

V srednji šoli sem se iz radovednosti vpisala na tečaj risanja s svinčnikom, ki me je hitro navdušil. To me je spodbudilo, da sem svoje znanje nadgradila še s tehničnim risanjem, kjer sem prvič začutila povezavo med ustvarjalnostjo in natančnostjo.

Pomemben vpliv je imel tudi moj oče, inženir gradbeništva, ki je pogosto sodeloval z arhitekti. Njihovo delo mi je bilo blizu, saj je združevalo umetniški izraz in praktično funkcionalnost – prav to ravnovesje pa me je najbolj pritegnilo.

Slog arhitekture, ki mi je blizu, bi opisala kot premišljen in zadržan. Pri oblikovanju objektov in prostora si prizadevam, da so moji projekti spoštljivi do okolja, elegantni v izrazu ter subtilni v detajlih. Pomembno mi je, da arhitektura ne izstopa na vsiljiv način, temveč se naravno vključi v prostor in ga nadgradi.

Velik poudarek namenjam ravnovesju med funkcionalnostjo in estetiko, pa tudi občutku, ki ga prostor ustvarja za uporabnika. Verjamem, da dobra arhitektura ni le vizualno privlačna, ampak tudi trajnostna in dolgoročno smiselna.

Med zaključenimi projekti bi kot enega najpomembnejših zagotovo izpostavila Počitniško hišo L v Gozdu Martuljku, za katero sem prejela tudi nagrado BIG Architecture Award. Gre za projekt, ki zelo jasno odraža moj pristop k arhitekturi – preplet premišljene umestitve v prostor, estetike in funkcionalnosti.

Zelo pri srcu mi je tudi prenova Hiše B v Zagorju, kjer smo obstoječo hišo iz 70. let sodobno preoblikovali, a pri tem ohranili njen značaj in zgodbo. Takšni projekti mi predstavljajo poseben izziv, saj zahtevajo občutljiv dialog med starim in novim.

Posebno mesto imajo tudi manjši, a prostorsko pomembni posegi – na primer oblikovanje kovinskih vrat v rova rudniških skladišč v Zagorju. Mimo njih se vsakodnevno peljem, zato mi veliko pomeni, da s svojo prisotnostjo dopolnjujejo prostor in hkrati obujajo spomin na rudarsko preteklost kraja.

Trenutno se zaključuje tudi poslovni objekt v industrijski coni Potoška vas, ki sicer nekoliko izstopa od okoliške pozidave, vendar prav s tem ustvarja bolj reprezentativno podobo tega dela mesta. Obenem se z izbranimi arhitekturnimi elementi navezuje na obstoječi kontekst in identiteto Zagorja.

Kot uspešen projekt bi izpostavila še večstanovanjski objekt Vila P na Ulici talcev, ki se s svojo zadržano in hkrati elegantno arhitekturno govorico lepo vključuje v okolico ter smiselno zaključuje niz obstoječih stanovanjskih hiš.

K trajnostni arhitekturi in urbanemu oblikovanju pristopam z zavedanjem, da je prostor omejen in izjemno dragocen vir, ki ga pogosto jemljemo kot samoumevnega. Prav zato menim, da mora biti vsak poseg v prostor rezultat temeljitega premisleka, saj so napake v prostoru dolgoročne in jih je zelo težko ali skoraj nemogoče v celoti popraviti.

Trajnosti ne razumem zgolj kot uporabo ekoloških materialov ali energetsko učinkovitost, temveč predvsem kot odgovorno načrtovanje – takšno, ki upošteva kontekst, značilnosti lokacije, obstoječo grajeno strukturo in način življenja ljudi. Ključno se mi zdi, da arhitektura prostor dopolnjuje, ne pa izčrpava ali razvrednoti.

Verjamem, da je trajnostna arhitektura tista, ki je časovno odporna: ne le v smislu materialov in tehnologije, temveč tudi v svoji zasnovi, funkciji in odnosu do prostora.

Pri oblikovanju stavb je okolica ključnega pomena, saj določa merila, proporce in značaj novega objekta. V svojih projektih si prizadevam spoštovati lokalno identiteto in zgodovino mesta, saj verjamem, da mora arhitektura izhajati iz prostora, v katerega je umeščena. Zasnovo vedno razvijam v dialogu z obstoječim kontekstom - tako prostorskim kot kulturnim.

Z arhitekturo poskušam zgodovino interpretirati na sodoben način, ne kot neposredno posnemanje preteklosti, temveč kot njen premišljen in aktualen izraz. Pri tem uporabljam elemente, materiale ali principe, ki izhajajo iz lokalnega okolja, ter jih preoblikujem v nove, funkcionalne in časovno primerne rešitve. Cilj je ustvariti arhitekturo, ki spoštuje dediščino, a hkrati prispeva k nadaljnjemu razvoju prostora.

Večkrat, ko se sprehajam po mestu, grem mimo kakšnega objekta, pod arhitekturo katerega sem se podpisala. Takrat se spomnim izzivov, na katere smo naleteli pri projektiranju od prvih idej in usklajevanj do izvedbe ter vseh odločitev, ki so oblikovale končni rezultat. Ob tem vedno znova poskušam tudi kritično oceniti, kako objekt deluje v prostoru, kako komunicira z okolico in ali še vedno sledi začetni zasnovi.

Poseben občutek je videti, kako projekt zaživi v vsakdanjem življenju mesta, ko postane del njegovih poti, navad in zgodb ljudi. Hkrati opazujem tudi, kako se objekt stara, kako materiali reagirajo na čas in uporabo ter kako se arhitektura prilagaja različnim spremembam. Ta proces mi daje dragocene povratne informacije in me spodbuja k razmisleku o prihodnjih projektih, saj vsaka realizacija postane tudi priložnost za učenje in osebno rast.

Če bi lahko preuredila en del mesta po svoji viziji, bi zagotovo izpostavila območje naselja Na Šahtu v Zagorju. Pred leti sem tam pripravljala urbanistično zasnovo za del teh zemljišč in takrat sem prostor začela opazovati z bolj strokovnega, analitičnega vidika. Hitro sem ugotovila, da gre pravzaprav za nekakšen skriti biser mesta.

Območje ima zelo dobre lokacijske in prostorske danosti – bližino centra, hkrati pa občutek odmaknjenosti in stik z naravo, kar ustvarja velik potencial za kakovostno bivalno okolje. Območje je pozidano s starejšimi objekti, ki večinoma ne izkoriščajo teh danosti, saj so dotrajani in prostorsko ter arhitekturno precej neizraziti.

Moja vizija bi bila postopna, premišljena prenova območja v sodobno, a kontekstualno zasnovano naselje večstanovanjskih objektov, ki bi spoštovalo značaj prostora. Poudarek bi bil na kakovostnih zunanjih površinah, zelenih vmesnih prostorih. Takšna preobrazba bi lahko območju dala novo identiteto ter hkrati bistveno izboljšala kakovost bivanja.

Projekti so zelo različni, zato lahko rečem, da je vsak zase zgodba s svojimi specifikami. Skoraj ni projekta, ki ne bi prinesel določenih izzivov – včasih gre za usklajevanje z željami investitorjev, ki niso vedno povsem realne, drugič za dolgotrajne postopke pridobivanja dovoljenj ali omejitve, ki jih postavlja zakonodaja.

Sčasoma sem ugotovila, da so ti izzivi pravzaprav sestavni del arhitekturnega procesa. Naučili so me potrpežljivosti, prilagodljivosti in iskanja rešitev znotraj danih okvirjev. Zato me danes redko kaj zares preseneti – bolj kot to jih razumem kot priložnost, da projekt dodatno premislim in izboljšam.

Pomembno se mi zdi tudi, da v takšnih situacijah ohranim odprt dialog z vsemi vpletenimi, saj se prav skozi sodelovanje pogosto oblikujejo najboljše in najbolj premišljene rešitve.

Ob tem se spomnim informativnega dne, ko sem prvič prestopila prag Fakultete za arhitekturo in nas je nagovoril dekan prof. Peter Gabrijelčič. Še vedno imam v spominu njegove besede, ko je povedal, da biti arhitekt ni le poklic, to je način življenja. Dejansko se delo ne konča s tem, ko ugasneš računalnik. Ideje in rešitve pogosto pridejo nepričakovano, tudi v povsem vsakdanjih trenutkih.

Hkrati pa je to zahteven poklic, ki terja veliko predanosti in tudi sposobnost, da znaš postaviti mejo lastni samokritičnosti. Če si preveč strog do sebe, imaš lahko občutek, da delo nikoli ni zares končano, saj vedno obstaja možnost, da bi nekaj lahko naredil drugače ali bolje.

Zato bi mladim bodočim arhitektom svetovala: bodite radovedni, vztrajni in odprti za učenje, hkrati pa si dovolite tudi zaupati svojim odločitvam. Arhitektura je dolg proces rasti, kjer se razvijaš z vsakim projektom.