»Čeprav imata moja starša močno razvito empatijo do tako imenovanih hišnih živali, pa odnosa do živali, ki jih izkoriščamo za prehrano nista razvijala,« mi je na začetku najinega pogovora povedala Jadranka.
Sta vaša starša vegetarijanca?
Ne, nista. Vprašanje, če kdaj sploh bosta. Čeprav ne tolerirata nobenega nasilja nad živalmi, nekako ne povežeta, da je kos mesa na njunem krožniku del trupla živali. Živimo pač v karnistični družbi, kjer ima močnejši prav in pravico in v kateri se o samoumevnih stvareh ne sprašuje.
Starša, pravite, jesta meso. Kako to sprejemate?
Tudi moj mož jé meso. Ne morem reči, da sprejemam, ker mi je, po pravici povedano hudo, ko vidim, da ljudje še vedno ne razumejo, da je za meso na krožniku moralo umreti živo čuteče bitje. Nekdo, ki mu njegovo lastno življenje čisto nič manj ne pomeni kakor nam naše lastno.
Hudo mi je, ker starša tega ne moreta (ali pa morda kot večina nočeta) povezati. Ko moja mama na televiziji vidi, kako koljejo živali, joka, hkrati pa ne more povezati, da je posredno tudi ona kot odjemalka soodgovorna za to ubijanje.
Kje vidite rešitev?
V osveščanju. Pa ne govorim o tem, da bi morali na televiziji prikazovati prizore iz klavnice. Ljudje morajo imeti na voljo vse informacije, da se potem lahko sami odločijo. Če jaz koga prepričam v vegetarijanstvo ali v veganstvo, s tem nisem nič dosegla, ker če on sam ne ozavesti, zakaj veganstvo, bo čez pol leta spet tam, kjer je bil na začetku.
Živimo pač v prevladujoči karnistični družbi in tako kot vegani nosimo ideologijo k mizi, jo enako tudi karnisti. V svetu je vedno tako, da manjšina predstavlja neutemeljeno grožnjo večini. In ljudem gre na živce, če jim nekdo pokaže še drugo plat medalje in jih sprovocira, da stopijo izven svoje zone ugodja.
Kaj konkretno počnete?
Ustanovili smo vegansko inciativo, v okviru katere poteka akcija Za Slovenijo brez krzna. Vanjo se je vključilo tudi 100 znanih Slovencev. Prvega septembra letos pa je bilo ustanovljeno prvo slovensko vegansko društvo. Trenutno si prizadevamo, da bi se prevedlo čim več literature, delili bi letake, organizirali predavanja, veganske večerje ipd.
Lani je na vašo pobudo izšla ena takih knjig, in sicer Večna Treblinka.
To je bila moja velika želja že nekaj let. Prevedel jo je bratranec mojega očeta, ki je bil dolga leta vegan in presnojedec. Knjiga je bila težek prevajalski zalogaj in prav zato sem izbrala njega, saj sem vedela, da bo razumel, v čem je bistvo. Za dobrobit živali se je tudi v celoti odpovedal honorarju.
Kakšno sporočilo prinaša ta knjiga?
Je knjiga, ki ne obsoja in ne kaže s prstom, jasna pa je v dejstvu, da smo vsi ljudje v odnosu do živali specisti, da ne rečem nacisti. Avtor v njej razloži, od kod dejansko izhaja izkoriščanje in zasužnjevanje živali in kako se je to sčasoma preneslo tudi na ljudi. In to se dogaja še danes.
VSAK DAN milijonom čutečim bitjem na svetu! Zato je treba ljudi osveščati, sploh otroke. Pred mesecem dni smo v okviru veganske inciative izdali slikanico – Zato ne jemo živali. Zelo lepa knjiga. V njej ni nobenih nasilnih slik, napisana je zelo sočutno, tako da jo vsak otrok lahko razume in tudi starejši.
Kaj konkretno pomeni živeti vegansko?
Iz svojega življenja izključujemo vse, kar je praktično mogoče in je živalskega izvora. Od obleke, obutve, hrane, kozmetike, ne obiskujemo cirkusov, ne obiskujemo živalskih vrtov. Torej izogibamo se vsem segmentom, kjer se živali izkorišča.
Veganstvo gre verjetno z roko v roki z ekološkim načinom življenja.
Ko enkrat začneš živeti vegansko ugotoviš, da prej sploh nisi zares živel, saj se nikoli nisi vprašal po stvareh, ki so same po sebi umevne. Živel si po nekih dogmah, zdaj pa si kar naenkrat soočen s tem, da se sam odločaš. O tem, kaj boš jedel, kako boš razmišljal, kaj boš podprl s svojim denarjem, s svojim razmišljanjem, s svojim načinom življenja.
In potem hitro prideš do tega, da kupuješ stvari, ki so iz pravične trgovine, kupuješ lokalno hrano, obleko in obutev. Meni je z ekološkega vidika pomembno, da sem čim slabši potrošnik. Da ne kupujem vsega, kar vidim in ne odvržem vsega, kar je malce obrabljeno.
Kaj pa očitek, da se zanimate samo za živali?
Če imaš sočutje do živali, ga ne moreš ne imeti tudi do ljudi. Skrb za živali gre z roko v roki z skrbjo za sočloveka. Ponavadi take floskule trosijo ljudje, ki niso sposobni poskrbeti/pomagati nikomur, kjer jim je skrb za ljudi ravno tako španska vas kot skrb za živali.
Vzreja živali povzroča največje onesnaževanja okolja, sekanja gozdov, transportov. Dela nas bolne, tako kot dela bolno Zemljo in živali. Ker pa je to poleg farmacije najmočnejši lobi na svetu, je razumljivo, da ne dopustijo, da pride resnica na dan.
Kdaj pa so tisti, ki radi kopičijo denar in moč, v resnici skrbeli za dobrobit kogarkoli razen lastne odvisnosti po denarju in moči? Ste vedeli, da je Amerika v nekaterih svojih državah sprejela zakon, po katerem lahko aktivisti za pravice živali za svoje delovanje dobijo celo dosmrtno ječo. Očitno smo postali grožnja vladajočemu sistemu.
Poglejte, kako za živali skrbi Valerija Verhovnik - Vale.
Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV