V botaničnem vrtu v Ljubljani končno dočakali cvetenje agave

Te dni v botaničnem vrtu v Ljubljani lahko od blizu opazujejo cvetove, ki so se razbohotili na dveh vrstah Agave - 'nickelsiae' in 'utahensis'.

Ta vrsta, ki velja za kraljico med agavami, je sicer majhna, počasi rastoča, visoka do 45 centimetrov in približno enako široka ter z odprto rozeto debelih trikotnih modro-zelenih listov z ozkimi vzdolžnimi belimi odtisi popkov, ki običajno tvorijo trikotno obliko. Robovi listov so temno rdečkasto rjavi in brez bodic, ki se na topi konici lista končajo z debelimi bodicami iste barve, so pojasnili v botaničnem vrtu.

Zaradi podobnega izgleda jo pogosto enačijo z Agave nickelsiae z agavo kraljice Viktorije, vendar jo je mogoče zlahka ločiti po bolj sivkasto rumenem listju, večjih listih in večjih črnih končnih bodicah.

Druga vrsta, ki v botaničnem vrtu letos prav tako cveti prvič in je iz iste donirane zbirke iz leta 1998, je Agave utahensis ali agava Utah. Zanimivo je, da so domačini to vrsto poznali že vsaj 7000 let, predvsem zaradi vlaken, ki so jih uporabljali za izdelavo vrvi, košar in drugega orodja.

Obe vrsti, ki sicer izvirata iz Mehike, cvetita zelo redko, navadno samo enkrat v življenju.

"V letu 1998 smo dobili kot donacijo zelo bogato zbirko starih kaktej in mlečkov entomologa Sava Breliha. Rastline so podobne starosti, kot so naše iz Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani. Začetek zbirke sega v leto 1955 in iz istega časa izvirajo tudi donirane rastline. Kar nekaj jih je že cvetelo vsako leto, medtem ko nekatere vrste cvetijo poredko, kot omenjeni agavi," so zapisali v botaničnem vrtu.

Na splošno agave uspevajo v dobro odcednih tleh in na polni izpostavljenosti soncu. Običajno lahko preživijo z zelo malo vode, ko se enkrat ukoreninijo. Prekomerna vlaga je lahko zanje bolj škodljiva kot krajše obdobje suše, saj so njihove korenine nagnjene k gnitju, če so nenehno vlažne.

Večina vrst agav je torej zelo odpornih na sušo, saj so se razvile tako, da lahko preživijo v sušnih in polsušnih območjih. Prilagodile so se tako, da vodo shranjujejo v svojih debelih, mesnatih listih, kar jim omogoča, da prenesejo dolga obdobja brez padavin.

Vendar pa se stopnja odpornosti na sušo lahko razlikuje glede na vrsto agave in rastne razmere. Nekatere vrste agav so bolj odporne na sušo kot druge, in celo znotraj ene vrste imajo lahko posamezne rastline različne stopnje odpornosti.