Eno leto ujeta v mrežo

Nova znanstvena študija, objavljena v mednarodni znanstveni reviji Diseases of Aquatic Organisms, opisuje redek, a izjemno poučen primer mlade delfinke, ki je v severnem Jadranu več kot eno leto preživela zapletena v ribiško mrežo.

Raziskava je bila izvedena v sodelovanju med slovenskim društvom za morske sesalce Morigenos in Nacionalnim veterinarskim inštitutom Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani. Prinaša dragocen vpogled v mehanizme zapletanja, dolgoročne posledice za živali ter kompleksnost odločanja o tem, ali in kdaj je poseg človeka smiseln.

Raziskava temelji na dolgoročnem terenskem spremljanju živali in kasnejši obdukciji, kar je znanstvenikom omogočilo redek vpogled v potek in posledice zapletanja v ribiške mreže. Raziskovalci društva Morigenos so mlado samico, ki je bila takrat stara približno eno leto, spremljali v okviru rednega monitoringa populacije delfinov v severnem Jadranu. Žival in njeno mater so poznali že od prej.

Med enim izmed terenskih opažanj so raziskovalci opazili, da ima delfinka na sebi del ribiške mreže. Ta je bila ujeta okoli hrbtne plavuti, vrv pa se je začela zarezovati v tkivo. Fotografije so pokazale, da se je mreža v določenem obdobju zatikala tudi v predelu čela, vendar se je kasneje ta del sam pretrgal ali odpadel.

Naključni ulov v ribiško orodje se za kite in delfine pogosto konča s hitro smrtjo, zlasti pri manjših vrstah. V redkejših primerih se živali sicer rešijo, vendar na sebi nosijo dele mrež ali vrvi. Dolgotrajna zapletenost je relativno dobro dokumentirana pri velikih kitih, pri delfinih pa so takšni primeri izjemno redki.

Kljub več kot leto dni trajajoči zapletenosti je delfinka v tem obdobju ohranila dobro telesno kondicijo. To kaže, da zapletanje ni nujno takoj usodno, vendar kljub temu predstavlja resno in dolgotrajno tveganje za zdravje in preživetje živali. Raziskovalci so s pomočjo fotografske dokumentacije in vedenjskih opazovanj spremljali njen razvoj in ocenjevali stanje.

Mreža se je sčasoma vse globlje zajedala v hrbtno plavut, vendar se je delfinka gibala, potapljala in vedla razmeroma normalno. Na podlagi opažanj so raziskovalci ocenili, da obstaja možnost, da se bo mreža sčasoma sama snela, zato so se odločili za nadaljnje spremljanje brez neposrednega posega.

Žal se je zgodba končala tragično. Približno leto dni kasneje se je delfinka znova zapletla v drugo ribiško mrežo, kar je bilo tokrat zanjo usodno.

Na Nacionalnem veterinarskem inštitutu Veterinarske fakultete je bila opravljena temeljita obdukcija, v okviru katere so odvzeli tudi vzorce za dodatne diagnostične preiskave. Rezultati so potrdili sklepanja, ki so temeljila na terenskih opazovanjih.

Obdukcija je pokazala, da je bila žival v dobrem telesnem stanju, notranji organi so bili zdravi, prav tako ni bilo znakov podhranjenosti. Ugotovljeno je bilo tudi, da je bilo drugo zapletanje v mrežo neodvisno od prvega ter da bi se prvotna zapletenost zelo verjetno razrešila sama.

Ob tem se pogosto pojavi vprašanje, zakaj raziskovalci v času prve zapletenosti niso posredovali. Po prvem opažanju so strokovnjaki natančno preučili vse možnosti intervencije, vendar so zaradi številnih omejitev ocenili, da poseg ni bil najboljša izbira.

Živali se zaradi njene gibljivosti in vedenja ni bilo mogoče varno približati ali ji mreže odstraniti na daljavo. Vsak poskus ujetja bi lahko povzročil dodaten stres, resne poškodbe ali celo smrt. Ker je bil mladič še močno navezan na mater, bi obstajala tudi nevarnost ločitve ali poškodb obeh.

"Marsikdo si predstavlja, da lahko delfina preprosto primemo, ga dvignemo na čoln, odstranimo tujek in ga nato izpustimo," je pojasnil vodja raziskave dr. Tilen Genov. "Pri divjih delfinih to žal ni tako preprosto. Gre za velike, močne in zelo gibčne živali, ki jih ni mogoče uspavati, hkrati pa obstaja nevarnost tako imenovane miopatije ujetja, pri kateri lahko žival zaradi akutnega stresnega odziva pogine."

Raziskovalci so v študiji posebej poudarili pomen sodelovanja z lokalnimi ribiči. Prav piranski ribiči so obvestili raziskovalce o poginuli živali in jo pripeljali v pristan, kar je omogočilo obdukcijo in pridobitev dragocenih podatkov. "Z ribiči že dolgo sodelujemo in med nami vlada medsebojno zaupanje. Namesto da bi žival zavrgli nazaj v morje, so jo pripeljali k nam. S tem so omogočili, da smo se iz tega tragičnega dogodka lahko nekaj naučili."

Analiza kaže, da se delfinka verjetno ni ujela v mrežo zaradi lova na ribe, temveč zaradi radovednosti, neizkušenosti ali nepazljivosti.

Morigenos – slovensko društvo za morske sesalce je neodvisna in neprofitna strokovna nevladna organizacija, ki združuje znanstveno raziskovanje, monitoring, izobraževanje, ozaveščanje javnosti in razvoj kadrov za učinkovito varstvo morskega okolja in biotske raznovrstnosti. Morigenos pomeni rojen v morju. Društvo je bilo ustanovljeno leta 2001 in izvaja več projektov na področju znanstvenega raziskovanja, izobraževanja, ozaveščanja javnosti ter varstva morskega okolja. Osrednja dejavnost društva je Slovenski projekt za delfine, dolgoročni program raziskovanja, monitoringa in varstva delfinov vrste velika pliskavka (Tursiops truncatus) v Tržaškem zalivu in okoliških vodah severnega Jadrana. Raziskovanje, ki ga društvo Morigenos na tem območju izvaja že več kot 20 let, je pokazalo, da približno 150 delfinov to območje uporablja za svoj življenjski prostor ter prispevalo pomembne podrobne podatke o njihovi biologiji, ekologiji in varstvenemu statusu.