Ključno izhodišče, ki ga poudarja Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, je zelo jasno: najprej je treba ugotoviti, ali material, ki ga želimo zažgati, sploh spada med odpadke. Prav ta razlika določa, ali je kurjenje dovoljeno ali prepovedano.
Po veljavni zakonodaji je kurjenje odpadkov na prostem prepovedano
Med odpadke spada vsaka snov, ki jo lastnik zavrže ali jo namerava zavreči. V praksi to pomeni, da večina vrtnega in komunalnega zelenega odreza ne sme končati v ognju, še posebej ne v naseljih, kjer lahko dim resno vpliva na kakovost zraka in zdravje ljudi.
Vendar pa obstaja pomembna izjema in prav ta pogosto povzroča zmedo. Kurjenje je lahko dovoljeno na kmetijskih zemljiščih, če gre za naravne, nenevarne materiale, ki nastanejo pri kmetovanju in se tudi ponovno uporabijo v kmetijstvu.
To pomeni, da na primer veje po obrezovanju sadovnjakov ali vinogradov niso nujno odpadek, če jih kmet uporabi kot del kmetijske prakse. Pepel, ki nastane pri kurjenju, se lahko uporabi kot gnojilo, s čimer material dejansko ostane v krogu kmetijske rabe.
Pomembno pa je poudariti, da namen kurjenja ne sme biti zgolj "znebiti se" biomase. Če se rastlinski ostanki kurijo izključno zato, da jih odstranimo, se štejejo za odpadek in v tem primeru je kurjenje prepovedano.
Poleg tega zakonodaja določa tudi širši okvir odgovornega ravnanja
Uporabnik kmetijskega zemljišča mora ravnati kot "dober gospodar", kar vključuje uporabo primernih metod za ohranjanje rodovitnosti tal in spoštovanje dobre kmetijske prakse. Kurjenje torej ni samoumevna rešitev, temveč le ena od možnosti, ki mora biti strokovno utemeljena.
Posebno vlogo pri nadzoru imajo različni državni organi. Če gre za kurjenje v okviru kmetijskih opravil, je pristojno ministrstvo za kmetijstvo, v drugih primerih pa lahko ukrepajo tudi okoljski in požarni organi.
Kazni za nepravilno ravnanje niso zanemarljive
Za kurjenje odpadkov na prostem lahko posamezniki prejmejo globe v višini več sto do več tisoč evrov, kar dodatno poudarja, da gre za področje, kjer je potrebna previdnost.
Kurjenje na kmetijskih površinah torej ni splošno dovoljeno, ampak je odvisno od namena in vrste materiala. Če gre za del kmetijske prakse in material ni odpadek, je lahko dopustno. V vseh drugih primerih pa velja jasna prepoved.
Najpomembnejše pravilo ostaja preprosto: če material obravnavamo kot odpadek, potem ne sodi v ogenj, temveč v ustrezno ravnanje z odpadki.
Vir: Gov.si
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV