6 nasvetov arhitektke za uspešno prenovo stare hiše

Slovenija je posejana z na tisoče tipskimi hišami, zgrajenimi med letoma 1965 in 1985. Zanje pogosto slišimo, da so energetsko potratne, prostorsko zastarele in polne presenečenj, ki jih je težje sanirati kot pa hišo porušiti. A serija podcastov Prenovimo pogled na bivanje, ki nastaja pod okriljem Baumita, ponuja drugačen pogled: te hiše so lahko izjemna priložnost, če jih znamo razumeti, premišljeno prenoviti in vključiti v sodobno bivanje.

V drugi epizodi se arhitektka in moderatorka Lenka Kavčič pogovarja z arhitektko Ano Jerina, ki je prenovo stare hiše doživela zelo osebno. Hiša Rozi, poimenovana po njeni stari mami, ni bila le projekt, ampak življenjska zgodba, polna dvomov, presenečenj, birokratskih bitk in velikega poguma, da ostaneš zvest viziji, tudi ko ti vsi govorijo, da se prenova 'ne splača'.

Hiša Rozi je bila zgrajena leta 1968 kot tipski projekt, značilen za čas, ko se o umeščanju v prostor ni veliko razmišljalo. Zgradila sta jo Anina stara starša, preprosta človeka, ponosna, da sta lahko ustvarila večjo družinsko hišo. V njej so kasneje živeli trije rodovi, med njimi tudi Ana.

Po smrti babice je hiša nekaj let samevala. Ko sta z možem iskala prostor za začetek skupnega življenja, je bila prav ta hiša najlažja pot do prvega doma; opremljena, vseljiva in polna spominov. V njej sta živela kar sedem let, preden sta se odločila za celovito prenovo.

Kot mnogi, ki razmišljajo o podobni prenovi, sta se tudi Ana in njen mož soočila z dvomi okolice. Najpogostejši komentarji so se vrteli okrog vlage, dotrajanosti in neracionalnosti investicije. A v hiši sta prepoznala več: konstrukcija je bila še vedno stabilna, parcela je bila urejena, komunalni priključki plačani. Tloris se je dal prilagoditi potrebam sodobnega življenja. Projekt je zanju predstavljal izziv in radovednost, ki ju preprosto nista mogla odmisliti.

Odločitev za prenovo je bila nastala na osnovi financ, izkušenj in osebne navezanosti.

Hiše, zgrajene pred več desetletji, pogosto skrivajo dokumentacijske posebnosti, in hiša Rozi ni bila izjema. Izkazalo se je, da ne stoji na mestu, predvidenem v načrtu iz leta 1968. Poleg tega so balkoni in napušči segali na javno dobro, celotna stavba pa je bila zgrajena kot nadomestna gradnja obstoječe kašče, ki nikoli ni bila porušena.

Vse to je zahtevalo dolgotrajno usklajevanje z občino, geodeti in projektanti. Šele ko so odstranili moteče elemente (balkone in predolge napušče) ter ponovno določili mejo parcele, so lahko nadaljevali z legalizacijo in načrtovanjem prenove.

Najvidnejši zunanji poseg je bila sprememba smeri strehe. Iz prvotne zasnove, kjer je bilo sleme obrnjeno pravokotno na sosednje hiše, je hiša delovala še višja in vizualno je izstopala od preostalih vaških hiš.

S spremembo smeri slemena je hiša pridobila skladnejše proporce, boljšo umestitev v vaško okolico ter nižjo, manj monolitno podobo.

Čeprav gre za izrazit poseg, je bil ta premišljen in nujen, da je hiša postala vizualno prijaznejša in v sozvočju z lokalno arhitekturo.

V notranjosti je bil največji izziv togi nosilni sistem z dvema masivnima križnima stenama. Premišljeno zasnovan projekt je omogočil, da so z zamenjavo konstrukcij ustvarili odprto, svetlo in zračno pritličje. Vgradili so jeklene preklade in nove stebre, s čimer so hišo statično utrdili ter obenem zagotovili sodobno prostorsko zasnovo.

Tloris je bil zasnovan na novo; prostori na južni strani, ki so bili včasih servisni (shramba, hodnik, stranišče), so postali dnevni center hiše, kjer družina preživi največ časa.

Stare hiše vedno skrivajo zgodbe. V hiši Rozi so se pokazale tako manjše kot večje 'skrivnosti': nepravilno izvedeni žlebovi, ki so povzročali vlago v kleti, skrita kanalizacijska cev, položena točno v sredino vratne odprtine ter dotrajani ometi in nepričakovani konstrukcijski detajli.

Tovrstna presenečenja podaljšajo prenovo in lahko tudi dvignejo stroške, vendar so neizogiben del vsakega takšnega projekta.

Ker ima hiša nizke strope, centralni prezračevalni sistem ni bil mogoč, zato so se odločili za klasično prezračevanje. Tudi pametnih napeljav se niso odločili pretirano integrirati; želeli so hišo, ki je sodobna, vendar preprosta za uporabo in manj odvisna od elektronskih sistemov.

Zunanjost je ohranjena v duhu hiše: svetla fasada, lesena okna, in vidno ostrešje, ki obuja pristno začetno podobo hiše, vendar v sodobni izvedbi.

Ana ocenjuje, da slovenska družba še ni v celoti ovrednotila arhitekture 20. stoletja. Do tipskih hiš iz socialističnega obdobja gojimo mešane občutke, manjka nam zgodovinske distance in ne doživljamo jih kot dediščino, ki jo je vredno ohraniti ali nadgraditi.

A hiše v resnici nosijo izjemen potencial: velike tlorise, trdne konstrukcije in možnosti za dvostanovanjske rešitve.

1. Začnite z raziskovanjem in zbiranjem informacij.

Ana poudarja, da je prvi korak pri prenovi razumevanje hiše in možnosti, ki jih ponuja. Preglejte primere dobrih prenov, obiščite hiše, ki so podobne vaši, in preučite različne možnosti prenove.

2. Dajte si čas, da hišo res spoznate.

Še posebej pri podedovanih hišah je koristno, da jih nekaj časa uporabljamo. Šele tako opazimo, kako se svetloba premika, kje zrak zastaja, kje so težave in kje skriti potenciali.

3. Pripravite se na kompromise.

Stare hiše zahtevajo prilagajanje: vsi posegi niso mogoči, nekatere ideje je treba spremeniti, ampak prav kompromisi pogosto vodijo do najboljših rešitev.

4. Pričakujte presenečenja v zidovih.

Vlaga, stare cevi, nepričakovane konstrukcije... Ana opozori, da so presenečenja neizogiben del prenove. Pomembno je, da si pustimo nekaj manevrskega prostora v času in proračunu.

5. Ne bojte se arhitekturnih posegov, če služijo funkciji.

Če določena arhitekturna sprememba izboljša kakovost bivanja, se je ni treba bati. V primeru hiše Rozi je bila sprememba slemena ključna za boljšo funkcionalnost in umestitev v prostor.

6. Posvetujte se s strokovnjaki.

Arhitekt ali arhitektka lahko vidi rešitve, ki jih sami spregledamo, in pogosto prepozna potencial tam, kjer ga lastnik ne vidi več. Dober strokovnjak lahko bistveno skrajša pot in zmanjša število napak.

Ana Jerina poudarja, da prenova takšne hiše nikoli ni lahka pot. Je pa lahko zelo nagrajujoča:

V Sloveniji imamo ogromno neizkoriščene stavbne mase in prav premišljene prenove, o katerih v seriji govori tudi Baumit, so eden najboljših odgovorov na vprašanje, kako bivati trajnostno, odgovorno in sodobno.

Oglasno sporočilo