Brez vode, elektrike in prave ceste: zakaj sta vseeno kupila 200 let staro hiško?

Ko sta se Darja in Andrej odločila, da si bosta poiskala svoj dom, novogradnja zanju sploh ni bila možnost. Želela sta nekaj drugega – staro hiško, ki bi imela svojo zgodbo, značaj in predvsem dušo: "Z možem sva si že dolgo želela imeti staro hiško, kakršnokoli, le da bi imela dušo, tisto staro. O novogradnji nisva nikoli niti razmišljala," pripoveduje Darja.

Ideja je prišla z Andrejeve strani. Želela sta si hiško na obrobju, nekje v okolici njunega doma v Velenju. Pomembno jima je bilo, da ni preblizu, da bi lahko kadarkoli šla domov, in hkrati ne predaleč, da bi bila dostopna kadarkoli: "Veliko sva jih pogledala, iskala potencial, ki ga ima hiška. A vsaki je manjkalo nekaj, ali niso bile urejene zadeve, dokumentacija, na primer del hiše na sosedovem, ker so se tako dogovorili že davno ..., ni bilo potenciala. Bil je vinograd, ki je zahteval ogromno dela ..."

Potem pa sta našla oglas, ki je spremenil njuno iskanje. Šlo je za približno 200 let staro hiško, ki je bila na prvi pogled v najslabšem stanju od vseh, ki sta jih videla: "Ko sva povabila strokovnjaka, da si pogleda les, je rekel, da je tako trden, da bo zdržala še vsaj 200 let. In obljubil je, da bo naredil streho. To nama je bilo tudi zagotovilo, da sva se odločila za nakup."

Danes vesta, da sta se odločila pravilno. Med obnovo je Darja dobila občutek, da jima hiša vrača trud, ki sta ga vlagala vanjo: "Ko sva hiško obnavljala, sem ves čas čutila, kako nama je hvaležna. In sedaj, ko v njej živimo, to hvaležnost oddaja. Tako dobro in pozitivno je živeti v njej, da je težko opisati. Sploh ne moreš opisati, moraš doživeti. In danes veva, da se je izplačalo."

Prvi pogled na hiško ni razkrival ravno doma iz sanj. Med kamenjem je rasel bršljan, streha je bila tik pred tem, da ne bi več opravljala svoje naloge, hiša ni imela vode ali elektrike, dostop pa je bil vse prej kot preprost: "Hiška ni bila v najboljšem stanju. Med kamenjem je na plan silil bršljan, streha je komaj še držala, ni bilo vode, elektrike, ni bilo vozne ceste, ampak nekakšen kolovoz, ki ga je terenec komaj zmogel."

Kljub temu je imela nekaj, česar se ne da izmeriti. Razgled: "Razgled s terase tudi v deževnem vremenu je bil ... no, to je neopisljivo, malo lahko prikaže fotografija."

Posebnost je bila tudi hišna številka: "Imela pa je hišno številko, ki je kar vabila, da nekdo naslovi nanjo pismo."

Toda tisto, kar je Darjo dokončno prepričalo, je bil les na pročelju. Staro bruno, njegove grče in patina so v njej prebudili občutek, da je to hiša, ki jo je iskala: "In potem je bilo tisto eno bruno na pročelju, tiste grče, tista stara patina, to je prevladalo. V to grčasto bruno sem se zaljubila prvi trenutek in še danes ta ljubezen traja, pa smo tukaj že 8 let."

Hiša ima še eno posebno značilnost. Zidana je na skali, kar se lepo vidi v spodnjih prostorih. Prav ta naravni element sta Darja in Andrej želela ohraniti, saj daje hiši posebno vzdušje: "Hiška je zidana na skali, kar se lepo vidi v spodnjih prostorih. Z ene strani je stara klet z zemljo, kar sva ohranila."

Drugi prostor je imel nekoč povsem drugačno funkcijo. V njem so hranili drva in premog. Danes je tam wellness prostor, namenjen sproščanju: "Drugi prostor, kjer so imeli nekoč drva in premog, sva želela in sva ga tudi preuredila v wellness prostor za sproščanje. Ohranila sva prvotno stanje prostora, torej skalo, ki naju opominja, na kako trdih temeljih stoji naša hiška. In vzdušje je tudi zaradi tega tako pristno."

Ko sta se lotila obnove, sta hitro ugotovila, da bo dela veliko več, kot sta sprva pričakovala. Poleg samega dela je bilo treba najti tudi mojstre, ki so bili pripravljeni sprejeti zahtevne pogoje: "V resnici se nisva zavedala, koliko je pred nama – dela, improviziranja, dela, dela ...; koliko je pred nama iskanj mojstrov, ki so zaradi težke dostopnosti odklanjali delo, ki jih je bilo strah ceste, ki so menili, da bi jo bilo najbolje podreti. In takšni mojstri niso bili dobrodošli."

Prav zaradi tega sta se naučila marsičesa, česar prej nista znala. Večino del sta opravila sama: "Je pa res, da se v takšnih primerih človek nauči marsikaj narediti sam. In ponosna sva, da sva večino del opravila sama."

Vse glavne inštalacije so izvedli mojstri, saj obstoječih inštalacij praktično ni bilo: "Vse glavne inštalacije so nama naredili mojstri. Večina je bila montaža, saj obstoječih inštalacij ni bilo."

Ko sta ugotovila, da bo nekatere zunanje izvajalce skoraj nemogoče dobiti oziroma bi bila cena previsoka, sta sprejela odločitev, da bosta delo vzela v svoje roke: "Ko sva ugotovila, da bo delo zunanjih izvajalcev ali nemogoče dobiti ali bo tako drago, da ne bo šlo, sva bila na točki, ko sva rekla, bova pa sama."

Danes pravita, da te odločitve niti najmanj ne obžalujeta: "Nikoli nisva obžalovala, da sva se naučila fugirati, polagati kamen po tleh, delati pohištvo iz lesa, pač tisto, kar je potrebno opraviti, da prideva do rezultata, ki sva si ga zamislila."

Vsakdanji izzivi niso bili povezani samo z notranjostjo hiše. Tudi okolica je zahtevala veliko prilagajanja: "Sprva je bil največji izziv, kako hoditi po strmem terenu okrog hiše in tudi sicer po najinem posestvu. Pa sva se naučila hoditi."

Nato je prišla zima in z njo vprašanje, kako pripeljati drva do hiše: "Potem je bil izziv, kako nama bodo dostavili drva za zimo, saj jih niso želeli dostaviti do hiše. Pa sva spoznala soseda iz sosednje vasi, ki nama jih dostavlja s traktorjem."

Tudi parkiranje dveh avtomobilov je zahtevalo svojo rešitev: "Potem je bil izziv, kako bova parkirala dva avtomobila. Pa sva si zgradila škarpo, ker pač tega dela nihče ni hotel opraviti."

Ko danes govorita o obnovi, se zdi, da je bila pravzaprav skoraj vsaka stvar nov izziv: "Ja, ogromno izzivov je bilo. Pravzaprav je bila vsaka stvar izziv."

Nekatere rešitve so zahtevale veliko časa, druge so se zgodile hitro. Pri vseh pa sta sledila občutku in predstavi, ki sta jo imela o hiši: "Nekatere stvari so trajale dlje časa, saj sva dlje časa razmišljala, gledala, merila, spet razmišljala, spet druge so stekle hitro, a vedno je bilo vse tako, kot sva si zamislila, največkrat je bilo še boljše, ko je bilo končano."

Najbolj ju še danes preseneča, kako naravno so se nove rešitve vključile v staro hišo: "Tisto, kar je še danes presenetljivo, je to, da vse, kar sva naredila, 'paše' k hiški. Največkrat delava po občutku, saj se je izkazalo, da je ta hiška najin projekt življenja."

Pri obnovi je bilo njuno glavno vodilo ohranjanje starega. Želela sta rešiti čim več prvotnih elementov, tudi tistih, ki jih ni bilo mogoče več uporabljati na prvotni način: "Pri hiški sva se trudila ohraniti največ starega, kar se je dalo. Tudi vse, kar smo zamenjali, smo skušali ohraniti."

Stari žlebovi so tako postali ograje, špirovci nekdanje strehe pa so vdelani v škarpo: "Žlebovi stare strehe nam sedaj služijo kot ograje, špirovci stare strehe so vdelani v škarpo kot nosilni stebri, čeprav so v resnici bolj za okras."

Posebna zgodba so stara okna v kopalniškem delu hiše. Bila so zelena, enojna in dvokrilna, skozi njih pa je močno pihalo. Darja jih kljub temu ni želela preprosto odstraniti: "V kopalniškem delu hiše so bila stara zelena, enojna dvokrilna okna, skozi katera je pihalo, kot bi ne bila zaprta. Vseeno nisem želela, da v steno vdelano kovinsko mrežo režemo in uničimo nepopolnost starih oken."

Zato sta poiskala drugačno rešitev: "Pa sva natuhtala rešitev, da smo z notranje strani samo dodali nova okna. Stara okna smo iz žalostne zelene barve prebarvali in obnovili s svetlo oker barvo, krila oken so sedaj samo za okras."

Tudi pri drugih oknih sta sledila podobni logiki. Na bivalnem delu so bila okna že zamenjana, vendar nista želela popolnoma izbrisati prvotnega videza hiše: "Na bivalnem delu hiše so bila že zamenjana okna, a tudi nič boljša, pa tudi nismo želeli čisto uničiti prvotnega videza. Tako smo dodali z notranje strani sodobna troslojno zasteklena okna, dodali obnovljena krila za okras in mojster nama je skoval mreže po starih mrežah na drugem koncu hiše in sva tako ta stari element dodala."

Darja je danes vesela, da sta se odločila prav za takšno rešitev: "Vesela sem, da sva se odločila za to rešitev, ki je dodana vrednost hiški."

Podobno sta ravnala pri vratih: "Na podoben način sva ravnala tudi pri vratih. Ohranila sva leseni portal in nova vrata pomaknila na notranjo stran stene. Vse te rešitve so se izkazale za dobre, lepe, pa dosti ni spremenilo hiše."

Čeprav sta želela ohraniti vse, je bilo nekaj elementov vendarle preveč dotrajanih: "V resnici sem želela ohraniti vse, a je bilo tisto najbolj dotrajano potrebno zamenjati, starih stvari pa se ni dalo ohraniti. Zunanji videz hiše sva skušala ohraniti takšnega, kot je bil, le streha je čisto nova."

Ko sta hiško kupila, sta imela zagotovilo za najpomembnejši del obnove – streho: "Ko sva jo kupila, sva imela zagotovilo za streho. To nama je naredil mojster."

Nato sta začela iskati mojstre, da bi hiška postala vsaj za silo bivalna. Tisto končno podobo pa sta ji dala sama: "Potem sva začela iskati mojstre, da smo hiško naredili 'za silo' bivalno. Tisto piko na i sva dodala sama."

Na začetku sta imela izdelan načrt, kdaj naj bi bilo kaj narejeno. A načrt se je kmalu spremenil: "Ko sva začela z deli, sva si naredila načrt, kdaj bo kaj. A vsi načrti so se podrli, saj naju je delo samo vleklo in sva vse naredila v dobrih 3 letih, vsaj tisto glavnino, streha, inštalacije, čistilno napravo, vse ostalo, kar je lahko počakalo, pa sva res razporedila na leta, tudi čiščenje okolice, cele parcele."

Okolica je pri tem zgodba zase. Gre za travnike, kjer strojno delo ni mogoče, zato vse še vedno opravljata ročno: "To so travniki, kjer ni mogoče strojno delo, zato sva in še vedno delava vse ročno."

Darja pravi, da je že od začetka precej natančno vedela, kaj si želi. Tudi trenutki počitka pred hišo so se pogosto hitro spremenili v načrtovanje novih posegov: "Ko sem sedela pred hišo ali za hišo na terasi, sem sprva par minut uživala, pa se je začelo razmišljanje, kaj je potrebno narediti in kako bi to bilo."

Že od začetka sta vedela, da želita spodnji prostor s skalo spremeniti v wellness kotiček in da želita odprt prostor, skozi katerega se bo videla streha: "Že od začetka sem imela predstavo, kje bo kaj. Tako sva vedela, da želiva wellness prostor za sproščanje v spodnjem prostoru, kjer je živa skala, kar daje ambientu neko drugo dimenzijo. Vedela sva, da želiva v hiši odprt prostor, da se bo videla streha. Potem sva naredila vse, da sva do teh želja prišla."

Čeprav je veliko dela že opravljenega, seznam še vedno ni prazen: "Še vedno je potrebno postoriti veliko. A to teče sproti."

Pri novih idejah pa se danes ne prenaglita: "Naučila sva se, da vsako idejo, ki jo dobiva, kako bi lahko še bilo, prespiva. Če mine dlje časa do izvedbe, sedaj veva, da pride še boljša rešitev. In ponavadi je tako."

Pri vprašanju o proračunu Darja ne skriva, da je bila obnova stare hiše finančno zahtevna: "Prenova takšne hiše je finančna vreča brez dna."

Koliko sta do danes vložila, pravzaprav ne želita več seštevati: "Do danes še nisva naredila povzetka, koliko sva že investirala, in tega verjetno nikoli ne bova naredila, ker to danes ni več pomembno."

Kompromisov sta se izogibala. Sprejela sta jih le tam, kjer je hiša oziroma teren zahteval določeno rešitev: "Kompromise smo sprejeli samo tam, kjer izvedba drugače ni dopuščala, ali je bila skala, ki se je ni dalo prestaviti, ali ni bilo prostora in podobne situacije. Za vse ostalo sva sprejemala dokončne rešitve, kompromisov ne."

Darja zase pravi, da deluje tako, da poišče rešitev, tudi če jo mora izdelati sama: "Sama funkcioniram na način, da ko nekaj ni, naredim sama ali pridem do rešitve na drugačen način. Kompromisov tudi sicer ne sklepam v življenju."

Prav zato danes na številne odločitve gledata nekoliko drugače: "Zanimivo je morda to, da so vse rešitve, ki smo jih poiskali, hiška kar dopuščala. Če ni, danes vemo, da ni prava rešitev in iščemo novo."

Če bi morala izpostaviti eno stvar, ki je bila med obnovo dražja in zahtevnejša od pričakovanj, je odgovor zelo preprost: "Ta odgovor je čisto preprost. Vse je bilo dražje in zahtevnejše, kot sva sprva načrtovala. Vse ..."

Razlogov za to je bilo več: "Zahtevnost terena, starost hiške, iskanje rešitev."

Prav kombinacija stare hiše in zahtevnega terena je pomenila, da je bilo treba skoraj vsako odločitev dobro premisliti.

Glavna želja je bila jasna: ohraniti značaj stare hiše. Vendar sta se zavedala, da mora dom omogočati tudi udobno sodobno življenje: "Najina želja je bila, da ohraniva značaj stare hiše. Vseeno sva morala sprejeti nekaj odločitev, saj sodobno življenje zahteva svoje."

Zunanjost je v veliki meri ostala takšna, kot je bila. Največjo spremembo je prinesla nova streha: "Zunanjost hiške je ostala v glavnini takšna, kot je bila. Malo je videz spremenila streha."

Pri izdelavi strehe se je zgodila tudi nepričakovana nezgoda: "Ko so delali streho, se je mojster poškodoval, morali pa smo jo zapreti pred zimo."

Sprva sta načrtovala, da bi zatrep na obeh straneh hiše zaprla z lesom, tako kot je bilo prej. Toda pri iskanju rešitve za sprednji del sta se odločila za okna: "Sprva sva želela, da bi zatrep na obeh straneh hiše zaprli z lesom, kot je bilo prej. Ko smo iskali rešitev, da bi zaprli zatrep spredaj, zadaj je že bila hiša zaprta z lesom, smo se odločili za okna."

Danes sta za to odločitev zelo hvaležna: "In danes sva za to rešitev neizmerno hvaležna iz več razlogov – svetlo je v hiši, lepo je sedeti in opazovati naravo, ko pogled odide s knjige. In nenazadnje je pisarna neizmerno navdihujoča z razgledom."

Tudi notranjost sta zastavila tako, da ostane vidna konstrukcija stare hiše: "V notranjosti pa sva hiško pustila odprto do strehe. Le tam, kjer je zgoraj spalnica, smo prostor zaprli."

Spalnico sta z ozkim prehodom povezala z galerijo, kjer sta uredila bralni kotiček in pisarno: "Z ozkim prehodom na sprednjo stran hiše sva spalnico povezala z galerijo, kjer je kotiček za branje in priročna pisarna s pogledom v dolino in zelenje okrog hiške."

Lesene konstrukcije so ostale vidne, med njimi pa so bele stene: "Želela sva, da se vidijo lesene konstrukcije, vmes so stene bele." Hišo sta izolirala z notranje strani ...: "Hiško sva izolirala od znotraj, naredila kopalniške prostore, ki jih prej ni bilo, in priročno garderobo."

Pri sodobnem bivanju pa je bilo treba upoštevati tudi vse bolj vroča poletja: "Z vremenskimi dogajanji sva bila primorana, da dodava klimatsko napravo, saj je pod streho v vročini pretoplo za spanje."

Čeprav je hiša na pogled izrazito tradicionalna, je njeno ozadje precej sodobno: "Tisto, kar je najbolj sodobno, so digitalne rešitve za lagodnejše življenje."

Prek brezžičnega omrežja so povezani različni sistemi, ki omogočajo udobnejše bivanje in varovanje hiše: "Preko Wi-Fi so povezani ogrevanje, hlajenje, povezava s spletom, kamere, s katerimi je hiška varovana, telefonija in vse tisto, kar je danes potrebno za sodobno življenje."

A sodobne tehnologije ne prevladujejo nad prostorom. Prav nasprotno. Protiutež predstavljajo stari in obnovljeni predmeti ter pohištvo, ki sta ga večinoma izdelala sama.

Stara streha je postala del novega pohištva: "To je pa protiutež sodobnemu – pohištvo, ki sva ga v večini sestavila iz obnovljenih kosov, ki so bili v hiši, dosti kosov sva naredila kar sama."

Eden od njunih najljubših projektov je kuhinja: "Prav ponosna sva na kuhinjo, ki je dostojna stare hiške. Police so izdelane iz lesa stare strehe. In naredila sva jo sama."

Tudi drugi predmeti imajo svojo zgodbo. Iz zelo stare omare je nastala nova omara za televizijo, radio in DVD-kotiček. Obnovljene nočne omarice so dobile novo funkcijo, iz notranje stene je nastala klop, namesto mizic uporabljata štore dreves: "Obnovljene nočne omarice so priročne za shranjevanje, iz notranje stene je nastala klopca, namesto mizic so štori dreves, stopnice v zgornji del hiše so iz oblog stare strehe ..."

Darja pravi, da je prav to bistvo njunega odnosa do hiše: "Tako staro živi naprej."

Po osmih letih življenja v hiški Darja pravi, da je najlepši občutek prav ponos na prehojeno pot: "Ko pogledam prehojeno pot, sem predvsem ponosna na naju. Ponosna na čisto vse, kar sva naredila, za čisto vsak trenutek, ki sva ga posvetila hiški, da je danes dostojna za življenje in prav lepo skriva svoja častitljiva leta, obenem pa se kaže v vsej svoji mogočnosti."

Čeprav bi bilo marsikaj z današnjim znanjem lažje, ne bi spremenila nobene odločitve: "Nič ne bi naredila drugače."

Priznava pa, da bi bilo z znanjem, ki sta ga pridobila skozi leta, marsikaj preprosteje: "Če pa bi takrat imela ta vedenja in znanja, bi bilo marsikaj lažje, marsikatero delo ne bi bilo potrebno ponavljati in popravljati naslednje leto, ker se neka rešitev ni izkazala za dobro. A še vedno ne bi naredila nič drugače."

Darja opozarja, da je obnova stare hiše zahtevna pot, še posebej za nekoga, ki rešuje svoje stanovanjsko vprašanje in potrebuje dom v kratkem času. Sama sta imela to urejeno, zato se jima ni mudilo: "Zagotovo je to, da se lotiš obnove stare hiše, zelo zahtevno, če si rešuješ stanovanjski problem. Midva sva imela to rešeno, zato naju ni opredeljevalo in ni se nama mudilo."

Pri stari hiši je treba sprejeti njeno naravo. Ne moreš je obnavljati z enakim načinom razmišljanja kot novogradnjo: "Ko imaš takšen stari biser, ne moreš razmišljati s sodobnim mišljenjem. Misli moraš podrediti staremu, ki mora biti vodilo."

Darja je pri tem zelo jasna: "Če tega ne sprejmeš, je težko starko spremeniti v sodoben dom. Nič sodobnega, novega, modernega ... stari hiški ne pristoji. Kakšen delček že, ta jo poživi. To je pa tudi vse."

Pomembna je tudi pripravljenost, da se človek loti dela, ki ga morda na začetku ne zna: "Prav tako je izjemno težko, če sam ne znaš narediti stvari, se ne želiš lotiti tudi tistega, kar ne znaš. Ogromno časa je potrebno vložiti v delo, v učenje novih stvari in narediti tudi tisto, kar si nisi mislil, da znaš ali si upaš."

In potem je tu še denar. Pri stari hiši je treba računati na nepredvidene stroške in na to, da bo lahko obnova dražja od novogradnje: "Nikoli ti ne sme biti žal nobenega centa, ki ga vložiš več, kot bi ga vložil v novo hišo. Ta je bistveno cenejša. Takrat je bolje, da začneš delati novo hišo."

Kljub vsem naporom pa Darja na koncu ostaja pri najpomembnejšem nasvetu: "Predvsem pa ti nikoli ne sme biti žal, da si se za takšno pot odločil."

Njuna zgodba je dokaz, da stara hiša ni nujno nekaj, kar je treba izbrisati in zgraditi na novo. Lahko postane dom, ki združuje sodobno udobje in zgodbo preteklosti, če ji pustimo, da ostane to, kar je.

Morda je prav zato njena zadnja misel tudi najbolj zgovorna: "Je pa res, da je življenje neprimerno boljše v stari hiši kot v najsodobnejši novi. Kakovost življenja je bistveno boljša. Vse je boljše."