Že dolgo kroži razširjeno prepričanje, da veliki zemeljski gozdovi, zlasti Amazonija, proizvajajo večino kisika, ki ga dihajo ljudje in živali po vsem svetu. Mnogi jim pripisujejo vlogo 'pljuč sveta' in trdijo, da je za usodo globalne oskrbe s kisikom ključnega pomena zdravje teh prostranih kopenskih ekosistemov. Toda nedavne znanstvene raziskave in analize tega popularnega prepričanja ne podpirajo v celoti. Izkaže se, da je vir glavnine kisika v našem ozračju pravzaprav drugje. Prava slika o izvoru kisika v atmosferi je torej precej bolj kompleksna, kot se zdi na prvi pogled.

Morska proizvodnja kisika: presenetljivi glavni vir

Znanstvene ocene razkrivajo, da približno polovico kisika na Zemlji, nekateri celo menijo, da več kot 70 %, proizvedejo oceani. In to ni samo zasluga velikih morskih alg, temveč mikroskopsko majhnih organizmov, ki prosto plavajo v zgornjih slojih vode, do koder prodira sončna svetloba. To so fotosintetski plankton, ki zajema drobne rastline, alge in nekatere vrste bakterij. Med njimi izstopa bakterija Prochlorococcus, najmanjši fotosintetski organizem na Zemlji. Kljub svoji neopaznosti ta drobna bakterija samostojno proizvede neverjetnih 20 % vsega kisika v naši biosferi, kar je večji delež, kot ga skupaj prispevajo vsa tropska deževna gozdna območja na kopnem. Ta številka poudarja ključno, a pogosto spregledano vlogo oceanskih mikroorganizmov za vzdrževanje sestave našega ozračja in poudarja, kako pomembno je zdravje oceanov za vsa živa bitja na planetu.

Od proizvodnje do porabe: Uravnotežena slika

Pomembno je razumeti, da proizvedeni kisik ekosistemi tudi porabijo. Morsko življenje in kopenske živali dihajo kisik, enako kot ljudje. Tudi rastline in alge porabijo kisik za celično dihanje, zlasti ponoči. Poleg tega se kisik porablja tudi med odmiranjem rastlin ter njihovo razgradnjo s strani mikroorganizmov. Zaradi te porabe, ki v ekosistemih pogosto uravnoteži proizvodnjo, je neto prispevek k atmosferskemu kisiku precej nižji. Kisik, ki ga danes dihamo, večinoma izvira iz ozračja, kjer se je kopičil skozi milijone let. Pri sodobnih ekosistemih, kot so gozdovi, se velik del proizvedenega kisika porabi lokalno za dihanje in razgradnjo, kar pomeni, da je njihov neto prispevek k celotnemu atmosferskemu kisiku majhen ali skoraj ničeln.

Strokovnjaki ocenjujejo, da vsaj polovica kopenskega kisika izvira iz življenja drobne bakterije

Kljub temu, da gozdovi niso glavni dobavitelji 'novega' kisika v atmosferi, to nikakor ne zmanjšuje njihovega pomena. So kritični pri črpanju ogljikovega dioksida iz zraka, kar pomaga pri boju proti podnebnim spremembam – lahko jih obravnavamo kot velikanske klimatske naprave. So tudi žarišča biotske raznovrstnosti, podpirajo lokalne ekosisteme in stabilizirajo okolje, npr. vplivajo na padavine. Prav tako oceani niso samo proizvajalci kisika. So vir hrane, dom morskega življenja in absorbirajo pomembne količine CO.

Oba ekosistema sta pod velikim pritiskom zaradi onesnaževanja in uničevanja planeta. Krčenje gozdov, vodno onesnaževanje in odpadki v oceanih motijo te ključne procese in ogrožajo celoten planetarni sistem. Zaščita gozdov in oceanov je torej absolutno nujna, ne glede na natančne deleže proizvodnje kisika; so nepogrešljivi stebri zdravja našega planeta in vsega življenja na njem.