Videti so kot rečne struge, a niso: slovenski raziskovalci razkrili skrivnost avstralskega krasa

Nullarbor na jugu Avstralije je eno največjih kraških območij na svetu. Prostrani apnenčasti ravnik je na številnih območjih skoraj popolnoma raven, zato so dolge in široke kotanje v pokrajini še posebej zanimive.

Nekatera podolja so dolga več kot 20 kilometrov in široka od približno 100 do 500 metrov. Na prvi pogled spominjajo na široke rečne doline ali nekdanje struge, vendar njihova oblika in zgradba pripovedujeta drugačno zgodbo.

Raziskovalci so ugotovili, da jih niso izoblikovale reke. Nastale so zaradi procesov globoko pod površjem, kjer je prihajalo do nastanka in poznejšega podiranja jamskih sistemov.

V apnenčasti kamnini Nullarborja se skozi dolga obdobja oblikujejo podzemni prostori. Voda, ki pronica skozi razpoke v kamnini, postopoma raztaplja apnenec in širi obstoječe razpoke ter rove.

Ko podzemni prostori postanejo dovolj veliki, njihovi stropi niso več vedno stabilni. Kamnina začne pokati in se posedati, posamezni deli jamskega sistema se lahko porušijo, posledice pa se sčasoma pokažejo tudi na površju.

Tako lahko globoko podzemno dogajanje ustvari dolgo, plitvo podolje, ki je od zgoraj videti precej podobno površinski dolini.

Do pomembnega odkritja niso prišli z eno samo meritvijo. Raziskovalci so združili satelitske posnetke, digitalne modele reliefa, geofizikalne meritve, podatke o znanih jamah, posnetke z brezpilotnimi letalniki in analize sedimentov.

Vsaka od teh metod je pokazala drugačen del zgodbe. Ko so podatke združili, je postalo mogoče povezati nenavadne oblike na površju s strukturami globoko pod njim.

Pomembno je bilo tudi terensko delo, saj so raziskovalci lahko preverili, ali se vzorci, ki so jih prepoznali na posnetkih in modelih, ujemajo z dejanskimi geološkimi značilnostmi pokrajine.

Posebej pomembni so bili visoki obalni klifi ob Velikem avstralskem zalivu. Ponekod so visoki več kot 100 metrov in raziskovalcem ponujajo naravni prerez skozi geološko zgradbo območja.

Na površju Nullarborja so jamski sistemi večinoma skriti pred pogledi. V stenah klifov pa lahko raziskovalci neposredno opazujejo plasti apnenca in strukture, ki jih sicer ne bi mogli videti.

Na mestih, kjer se podolja nadaljujejo proti obali, so bile vidne porušene kamnine, deformirane plasti in druge značilnosti, ki se ujemajo s procesom podzemnega posedanja in podiranja.

Eden od razlogov je prav nenavadna oblika pokrajine. Če bi bila nad podzemno jamo velika udornica, bi bil njen izvor precej lažje prepoznaven.

Podolja na Nullarborju pa so dolga, široka in razmeroma plitva. Njihovi robovi niso nujno izraziti, zato jih je mogoče na prvi pogled zamenjati za površinske erozijske oblike.

Raziskava je pokazala, da lahko tudi zelo subtilne spremembe na površju opozarjajo na veliko globlje strukture. To je pomembno predvsem na območjih, kjer je podzemni svet zaradi svoje velikosti in globine težko neposredno raziskovati.

Dodatno potrditev so raziskovalci našli v povezavi med podolji, znanimi jamami in udornicami.

Na posameznih območjih se površinske kotanje pojavljajo nad območji, kjer so bile že prej odkrite jame oziroma druge kraške oblike. To kaže, da med njimi ni zgolj naključne prostorske povezave.

Globoki jamski sistemi lahko s svojim postopnim spreminjanjem vplivajo na stabilnost kamnine nad njimi. Površje se nato počasi prilagaja spremembam, ki se dogajajo pod njim.

Ugotovitev ima širši pomen, saj raziskovalci zdaj bolje razumejo, kako se lahko podzemni jamski sistemi izrazijo na površju, tudi kadar na njem ni očitnih udornic.

To znanje bi lahko uporabili pri raziskovanju drugih kraških območij po svetu. Posebej zanimiva je možnost, da bi podobne površinske značilnosti pomagale pri prepoznavanju podzemnih prostorov na območjih, kjer neposreden dostop do njih ni mogoč.

Raziskovalci opozarjajo tudi na možnost uporabe podobnega pristopa pri proučevanju površja Marsa. Če določene oblike na Rdečem planetu nastajajo zaradi procesov pod površjem, bi jih bilo mogoče prepoznati s primerjavo z znanimi procesi na Zemlji.

Pri mednarodni raziskavi so sodelovali slovenski in avstralski raziskovalci. Slovenski del ekipe je vključeval Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani in Naravoslovnotehniško fakulteto Univerze v Ljubljani.

Raziskava je tako združila slovensko znanje o krasu z obsežnim terenskim in geološkim raziskovanjem avstralskega Nullarborja.

Odkritje je dober opomnik, da ravna pokrajina še zdaleč ni nujno geološko preprosta. Na Nullarborju je prava zgodba skrita pod površjem, kjer so se skozi dolga obdobja oblikovali jamski sistemi, njihovo počasno propadanje pa je pustilo komaj opazne sledove tudi na površju. Prav te sledove so slovenski raziskovalci s pomočjo sodobnih metod uspeli povezati v precej bolj jasno sliko skrivnostnega podzemnega sveta.