5 najpogostejših napak pri začetni vzgoji paradižnika

Paradižnik je toploljubna rastlina, zato ga na vrt ne sadimo prezgodaj. Hladne noči in temperaturna nihanja lahko povzročijo zastoj v rasti, rumenenje listov ali večjo občutljivost za bolezni. S sajenjem je priporočljivo počakati vsaj do sredine maja oz. po ledenih možeh (po 15. maju). Pred presajanjem je priporočljivo, da sadike postopoma utrdimo da – se privadijo na zunanje razmere. To storimo tako, da sadike več čez dan postopoma izpostavljamo soncu, vetru in nižjim temperaturam vsak dan nekoliko podaljšamo.

Paradižnik najbolje uspeva v rahlih, rodovitnih in dobro odcednih tleh, ki se spomladi hitro ogrejejo. V zbiti ali izčrpani zemlji raste počasneje, rastline pa so manj odporne, bolj občutljive za bolezni in pogosto tudi slabše rodijo. Pred sajenjem zato tla dobro pripravimo, jih obogatimo s kompostom ali kakovostnim organskim gnojilom ter po potrebi prerahljamo. Pomembno je tudi ustrezno kolobarjenje, saj paradižnika ni priporočljivo več let zapored saditi na isto mesto, ker se v tleh lahko kopičijo bolezni in škodljivci.

Ena najpogostejših napak pri vzgoji paradižnika je ukrepanje šele takrat, ko se bolezni že pojavijo. Vlažno vreme, jutranja rosa in temperaturna nihanja namreč hitro ustvarijo ugodne pogoje za razvoj plesni ter drugih glivičnih in bakterijskih bolezni. Ko se težave enkrat razširijo, jih je precej težje omejiti, pridelek pa je lahko močno zmanjšan. Enako velja tudi za škodljivce, kot so listne uši, pršice, tripsi in rastlinjakov ščitkar. Ti se lahko na rastlinah pojavijo zelo hitro, še posebej v toplem in suhem vremenu ali v zavarovanih prostorih. Poleg neposredne škode lahko povzročijo tudi dodatne okužbe ali prenašajo bolezni med rastlinami, kar še dodatno poslabša stanje rastlin.

Zato je priporočljivo rastline krepiti že od začetka rasti in poskrbeti za dobro preventivno zaščito. Pri tem si lahko pomagamo z biostimulanti, kot je Rasti Fyto-6 ), ki spodbuja vitalnost rastlin, razvoj korenin ter krepi njihovo odpornost na stresne razmere. Za dodatno preventivno zaščito pred glivičnimi in bakterijskimi boleznimi ga uporabljamo v kombinaciji s sistemičnimi bakrovimi pripravki, kot je Rasti Baker.

Paradižnik za zdravo rast potrebuje enakomerno in premišljeno zalivanje, saj prevelika nihanja v vlagi rastline obremenjujejo. Tako presuha kot premočena zemlja lahko povzročita počasnejšo rast, rumenenje listov; kasneje pa tudi pokanje plodov ali celo njihovo gnitje. Še posebej v času vročine in intenzivne rasti je pomembno, da imajo rastline stalno na voljo dovolj vlage. Najbolje je zalivati počasi in neposredno ob korenini, da voda prodre globlje v tla. Tako spodbudimo tudi razvoj močnega koreninskega sistema. Pri tem se izogibamo močenju listov in kasnejših plodov, saj vlaga na rastlini povečuje možnost za razvoj bolezni. Zato je priporočljivo zalivanje zgodaj zjutraj ali zvečer. K bolj enakomerni vlagi v tleh pa pripomorejo tudi organske zastirke, ki zmanjšuje izhlapevanje vode.

5. Napačno dognojevanje

Veliko vrtičkarjev pri gnojenju naredi napako, ker rastlinam namenijo preveč dušika. Paradižnik zato razvije bujno zeleno maso in veliko listov, cvetenje ter tvorba plodov pa sta pogosto slabša. V začetni fazi rasti dušik sicer spodbuja razvoj rastline, pozneje pa paradižnik za kakovosten pridelek potrebuje predvsem dovolj kalija in kalcija. Pravilno razmerje hranil je v času cvetenja in razvoja plodov ključnega pomena. Kalij, na primer, vpliva na čvrstost, okus in enakomerno dozorevanje paradižnika. Pomanjkanje kalcija pa se lahko pokaže tudi v obliki fizioloških motenj, kot sta pokanje plodov ali črna gniloba na njihovem dnu. Zato je pomembno, da rastline skozi celotno sezono oskrbujemo uravnoteženo in prilagojeno posamezni fazi rasti.

Z ustreznim gnojenjem in pravilno začetno nego lahko paradižniku zagotovimo boljšo odpornost in zdravo rast. V zameno bomo nagrajeni z bogatim in kakovostnim pridelkom skozi celotno sezono.

Naročnik oglasne vsebine je Metrob