Facelija: Večnamenska rastlina za čebelarje in vrtnarje

Vratičavolistna facelija je enoletna medovita rastlina iz botanične družine vodolistnic (Hidrophyllaceae). V Evropo so jo prinesli v 19. stoletju iz Kalifornije kot okrasno in medovito rastlino. Največ jo sejejo v srednji Evropi za čebeljo pašo, pri trajnostni usmeritvi kmetijstva v novejšem času pa se pojavlja kot dosevek v kolobarju, s katerim lahko na vrtu ali njivi poskrbimo za hranila naravnega izvora, bodisi pri uporabi rastlin za zastirko ali podor.

Facelija najbolje uspeva na rodovitnih tleh in sončnih legah; slabo prenaša težka, vlažna tla ter senčno lego zemljišča. Za rast in razvoj do pridelka semen potrebuje dva do tri mesece, za zastirko, zeleno gnojenje ali krmo pa je uporabna že prej. Pri spomladanski setvi so mlade rastline precej tolerantne na mraz (do –8 C), v času cvetenja in dozorevanja semen pa dobro prenaša sušo in vročino. Na gredico sejemo seme ročno povprek (seme je treba plitvo zakopati z grabljami) ali v vrstice na medvrstno razdaljo 15 cm, kot na njivi, le da tam kmetje uporabijo žitno sejalnico, pri čemer je količina semen za setev od 10 do 16 kg na hektar; za ročno setev je količina semen okoli 20 % večja. V ponudbi semen pri nas so tudi majhna pakiranja sort 'Balo', 'Stala' in drugih. Seme facelije vzkali 10 do 12 dni po setvi.

Ker facelija ni v sorodu z nobeno vrtnino in poljščino ter nima bolezni in škodljivcev, je odličen dosevek pri vključevanju v kolobar. Facelija odvrača ogorčice (nematode) v tleh in je zato ugoden predposevek pred peso in blitvo, pri katerih lahko povzročijo ogorčice največ škode. Ugotovljeno je, da je facelija tudi učinkovit odganjalec resarjev od posevka graha. Zaradi hitre začetne rasti prepreči rast in razvoj plevelov, zato gredice in njive po faceliji niso zapleveljene. V enem mesecu doseže končno višino od 70 do 90 cm, običajno pa so posevki pri spomladanski setvi višji kot poletni. Glede na dobre kolobarne lastnosti, jo je vredno bolje spoznati in razširiti.

Na vetrovnih in poplavnih območjih ter nagibih je primerna za setev zaradi erozije, to je odnašanja rodovitne zemlje. Lahko bi imela pomembnejšo vlogo pri zastiranju tal ne le na gredicah in njivah, ampak tudi v sadovnjakih in vinogradih. Pri pridelavi za seme jo sejemo od marca do junija, za čebeljo pašo, krmo in podor pa po spravilu poletne zelenjave, srednje zgodnjega krompirja in žetvi strnih žit.

Facelija ima plitve, šopaste korenine z veliko koreninskimi laski. Njeno steblo je tanko, čvrsto in obraščeno z dlačicami; v času rasti in razvoja se močno razveji. Majhni, na steblih premenjalno nameščeni listi so na robovih narezljani do grobo nazobčani. Dlačice na steblih in listih varujejo rastlino pred sončno pripeko. Na rastlini postopoma zacveti več tisoč drobnih cvetov. Dvospolni cvetovi so nameščeni v vzporednih, enostranskih, polžasto zavitih, klasom podobnih socvetjih. Najprej se odprejo spodnji cvetovi v socvetju, pozneje zgornji. Venčne liste ima vijoličaste. Po oploditvi se oblikujejo drobna semena, stebla olesenijo, posevek pa je s starostjo vse manj primeren za krmo in podor.

V Severni Ameriki jo imenujejo tudi scorpion weed (škorpijonska zel), ker deli socvetja spominjajo na zavihan škorpijonov zadek. V nemško govorečih deželah je znana kot Büschelschön (lepi šopek) in Bienefreund (čebelji prijatelj), kar cvetočo facelijo povezuje z lepoto in hrano za čebele.

Za seme jo sejemo spomladi, da zori takrat, ko je najtopleje, pri nas v juliju in avgustu. Pomembna je dobra oprašitev, za kar poskrbijo čebelarji, ki v času cvetenja facelije pripeljejo k njivi tovornjak s panji. Da ne bi semenili drugih rastlin, ki so pleveli v faceliji, jih cvetoče populimo iz posevka za seme. Večinoma so ti pleveli že na daleč vidni zaradi belih in rumenih cvetov, ki jih imajo oljne križnice (oljna redkev, gorjušica, oljna repica). Nezrela semena so bela do svetlorumena, zrela pa rjava do temnorjava z mrežasto in hrapavo povrhnico. Predolgo zorenje povzroči izgubo pridelka zaradi osipanja. Pridelek semena je od 500 do 1000 kilogramov na hektar. Če ne izvedemo slepe setve, brananja vzniklega prezimelega semena, se facelija lahko pojavlja kot plevel v drugih poljščinah. V Nemčiji je ponekod ušla iz vrtov v naravo, zato jo že obravnavajo kot tujerodno vrsto.

Modrovijoličasti venčni listi facelije privabljajo čebele, ki jo obletavajo cel dan. Čebelja paša na faceliji traja od 30 do 45 dni. Cveti že v šestem tednu po setvi, cvetovi pa izločajo obilo nektarja (medičine). Čebelarji jo lahko sejejo večkrat, bodisi na en mesec ali pa z razmikom za spomladansko, poletno ali poznojesensko pašo čebel. Poleg robinije (akacije), lipe, žajblja, koriandra in medene detelje je ena najbolj medovitih rastlin. Čebele predelajo medičino v med, ki ga shranjujejo v satju. Facelija, posejana na sončni legi, dâ v ugodnih vremenskih razmerah (20 do 30 C, brez večjega vetra, zračni vlagi od 60 do 80 %) pridelek medu okoli 1000 kg/ha.

Med facelije vsebuje predelane rastlinske snovi in čebelje izločke, zlasti encime. V medu, ki je sladek, gost, tekoč ali strnjen, je 10 do 27 % vode, 0,3 do 3 % beljakovin, 60 do 80 % invertnega sladkorja, različne organske kisline, barvila, sluzi, eterična olja, hormoni, vitamini: B1, B2, B6, minerali: Na, K, P, Fe idr. Med facelije je okusen, saj spada v skupino najbolj okusnih vrst medu: jelke, smreke, macesna, robinije, žajblja, maline, borovnice, jerebike, mandljevca, šetraja in rožmarina.

Samostojen posevek facelije ni primeren za živinsko krmo, v mešanicah s stročnicami, križnicami in žiti pa nekako gre, facelija celo izboljša prebavljivost pri govedu in ovcah. Mešane posevke kosijo od začetka brstenja do cvetenja; ponekod v srednji Evropi jih tudi silirajo.

Tudi pozna setev facelije do konca avgusta lahko do zaključka jesenske rasti oblikuje obilno gmoto zelinja za zastirko ali podor. Poveča se biološka razgradnja za tvorbo humusa; tla so po faceliji bogatejša s kalijem, fosforjem, drugimi hranili in postanejo rodovitnejša. Po nekaj letih se rezultati zastiranja in zakopavanja pričnejo kazati na pridelku in bolj zdravih rastlinah v kolobarju.

Skupaj s facelijo so primerne za podor tudi rastline iz družine metuljnic (detelje, grah, grašica, grahor, volčji bob, bob) in križnic (oljna redkev, gorjušica, oljna repica) samostojne ali v mešanicah s travami. Potrebno je le, da pri kombiniranju rastlin upoštevamo vrstenje. To pomeni, da metuljnic ne bomo sejali po metuljnicah, križnic ne po križnicah. Ko facelija in druge podorine oblikujejo bujno zelinje, jih pokosimo, pustimo, da ovenejo, potem jih zrežemo in zakopljemo; na njivi posevek zmulčijo (razrežejo na krajše dele) in zaorjejo.