Izraz pepino dulce je španski in v prevodu pomeni sladka kumara, Angleži pa jo imenujejo melon pear in od tod tudi izraz melonasta hruška. Veliko jo pridelajo v Avstraliji in Novi Zelandiji, največ pa v Čilu. Na evropskem trgu jo bomo težko našli, saj težko prenaša prevoz, zato dosega tudi visoke cene. Če se torej želimo posladkati z okusnimi sadeži, jo moramo posaditi sami.

Vzgoja pepina

Melonasta hruška pri nas ni tako znana. Sodi v družino razhudnikov tako kot krompir, paradižnik in jajčevec, tudi cvetovi so si med seboj podobni. Rastlina zraste v grmiček, visok do enega metra, v dobrih pogojih ali v rastlinjaku celo do dveh metrov. Sicer pa je v njeni domovini trajnica, pri nas, kjer je podnebje nekoliko hladnejše, pa je odvisno od tega, kako jo vzgajamo. Posadimo jo lahko na vrt, na visoko gredo ali v lonec. Metka je izbrala slednjo možnost, in ko bodo temperature ustrezne, bo lonec prestavila v svetel prostor. Če imate malo prostora, lahko pepino posadite tudi v viseče košare ali manjša korita, saj lepo raste tudi navzdol.

Rastlina potrebuje podobno skrb kot paradižnik. Na prosto jo posadimo v drugi polovici maja, sicer pa ne mara suše, zato moramo poskrbeti, da bo imela ves čas dovolj vlage. Melonasta hruška ima namreč plitek koreninski sistem. Metka je zato med plasti substrata položila kar ovčji filc, ki bo pomagal vlago v posodi zadržati. Na njivi, vrtu ali na visoki gredi je najbolje, da uporabimo zastirko, na primer suho travo. Melonasta hruška ima rada sončno in toplo lego, tudi zavetrno in zračno, idealna temperatura zanjo pa je okoli 28 stopinj Celzija. Po potrebi jo dognojujemo, predvsem če je omejena s prostorom. Če bomo zanjo lepo skrbeli, nas bo bogato nagradila s plodovi.

Pobiranje plodov

Je zelo trpežna rastlina in nima večjih težav z boleznimi in škodljivci. Cvetovi so nežno vijoličasti, podobni krompirjevim, nato pa se začnejo razvijati plodovi. Ti so sprva majhni in zeleni, iz njih se razvijejo pravi 'velikani', težki tudi do pol kilograma. Plodovi dozorijo nekje v sredini avgusta, so dišeči in porumenijo ter dobijo vijoličaste lise, njihov okus je res nekaj posebnega, nekakšna mešanica med hruško in melono. Lahko jih odtrgamo in pojemo sveže, ne da bi jih olupili, so pa okusna sestavina tudi v marsikaterih kulinaričnih dobrotah. Pa še nekaj si moramo zapomniti; za uspešno tvorbo plodov rastlino občasno dobro pretresemo ali jo postavimo na vetrovno mesto. Kar zadeva skladiščenje plodov, so ti zelo trpežni, tako da bodo zdržali tudi več mesecev.

Razmnoževanje

Ker rastlina pri nas ni tako poznana, je semena nekoliko težje dobiti. Lahko jih na primer naročimo po spletu in si doma vzgojimo sadike. Tako kot plodovke sejemo februarja, vedeti pa moramo, da so sadike, ki jih vzgojimo iz semen, manjše in tudi plodovi so bolj drobni. Veliko lažje je pri nas priti do sadik; tako si vzgojimo potaknjence, kar je hitro in enostavno. Vkoreninjene potaknjence namreč že čez tri tedne lahko presadimo in nato le še čakamo na plodove. Najboljši čas za takšno razmnoževanje rastline je pomlad, sicer pa to lahko počnemo tudi v katerem koli delu leta. Postopek je takšen ... Odrežemo okoli 15 centimetrov potaknjenca, spodnje liste odstranimo in pustimo le dva ali tri zgornje, potrgamo tudi vse morebitne cvetove ter plodove in potaknemo. Na ta način lahko v kratkem času vzgojimo veliko količino novih rastlin, poleg tega je to tudi 'pomlajevalna kura' za rastline. Zakaj torej ne bi poskusili tudi vi?!