Rakitovec je grm, ki zraste do približno 2,5 m višine in tvori ozke liste, ki so na spodnji strani srebrnkasti, ter manjše kroglaste, oranžno-rumene plodove. V naravi ga najpogosteje zasledimo na peščenih sipinah vzdolž vzhodne in jugovzhodne obale Velike Britanije, zelo razširjen pa je tudi v goratih predelih Evrope in Azije. Pri nas se pogosto goji zaradi okrasnega in hkrati uporabnega listja in plodov.

Vsi deli rastline imajo dolgo zgodovino uporabe, predvsem na Kitajskem in v Rusiji, kjer jih že stoletja nabirajo in uporabljajo v prehrani. Zaradi zdravilnih lastnosti o tej rastlini kroži tudi kar nekaj mitov in legend. Listi imajo denimo tako visoko vsebnost olja, da so jih pogosto dodajali v hrano za konje, da bi živalim ustvarili sijočo dlako. 

O zdravilni moči rakitovca

Nekatere legende govorijo o kmetih, ki so svoje stare, onemogle konje pustili pohajkovati po hribih, saj so menili, da je to veliko bolj humano, kot da bi jih ubili. Po nekajdnevni paši, ko so živali pojedle veliko rakitovca, so se konji vrnili k svojim lastnikom in zamenjali so jih za mlade, zdrave žrebičke z novo sijočo dlako in povrnjeno močjo. Verjeli pa so celo, da pitje soka tega sadeža daje sposobnost letenja. 

Čeprav se najpogosteje uporabljajo sadeži, je užitna pravzaprav cela rastlina. Iz pečk je mogoče iztisniti olje, iz plodov narediti sok, liste pa posušiti in pripraviti zeliščni čaj. 

Kako gojimo rakitovec?

Rakitovec je ena najlažjih rastlin za gojenje, saj je neverjetno odporna na neugodne vremenske razmere, poleg tega pa ima malo znanih škodljivcev in bolezni. 

Rakitovec ime le dve veliki zahtevi 

Pri izbiri mesta sajenja morate upoštevati, da rakitovec ne prenaša sence. Za kar najboljše uspevanje potrebuje čim več dnevne sončne svetlobe. Mogoče ga je gojiti tudi na območju s poldnevnim soncem, vendar manj kot šest ur neposredne sončne svetlobe na dan pomeni drastičen upad produktivnosti. 

Pomembna je tudi dobra drenaža, sicer bo rastlina zaradi gnilobe korenin zelo hitro propadla. Rakitovec ima najraje peščeno ilovico, vendar ga je mogoče gojiti tudi na težkih glinenih tleh, če le niso razmočena. Na obalnih predelih se izkaže tudi, da je toleranten na slana tla.

Če lahko izpolnite ti dve veliki zahtevi – po polni sončni svetlobi in dobri drenaži, potem verjetno ne boste imeli težav pri gojenju rakitovca. Kot vrsta, ki veže dušik, lahko uspeva v najrevnejših tleh z izrazitim pomanjkanjem hranil in uspeva tam, kjer večina drugih rastlin ne bi imela možnosti. Ne le to, rakitovec bo sčasoma dejansko izboljšal stanje tal. Tudi njegova toleranca na pH je velika, vrednosti vse od 5,5 do 8,0 so ustrezne. 

Znaki, da rastlina trpi pomanjkanje

Čeprav lahko rakitovec prenese marsikaj, obstaja nekaj pokazateljev, da rastlina ni v najboljšem stanju. Vsakršno rumenenje listov lahko kaže na pomanjkanje dušika ali kalija. Kloroza ob robovih listov in odmiranje popkov sta lahko posledica pomanjkanja fosforja, zakasnjeno odpiranje cvetov in listnih brstov spomladi ali majhni klorotični listi pa lahko kažejo na pomanjkanje cinka. Te pomanjkljivosti so redke, a vredne pozornosti.

Nabiranje plodov rakitovca je najzahtevnejši del 

Medtem ko je samo gojenje rakitovca precej enostavno, se za veliko bolj zahtevno izkaže pobiranje njegovih plodov. Ker so plodovi razmeroma majhni in imajo zelo tanko lupino, namreč zelo hitro počijo. Poleg tega so veje polne trnjev, kar še otežuje ročno pobiranje.

Za majhne nasade je najučinkovitejša metoda ta, da odrežemo vejico in jo skupaj s plodovi zamrznemo in šele nato oberemo. Sadeže lahko nato pustimo zamrznjene in jih po potrebi odmrznemo za sokove, marmelade, smutije ali drugo.

Iz plodov rakitovca lahko pripravimo sok ali sirup

Sadeže operemo, nato pa pretlačimo v pire – pri tem si lahko pomagamo s tlačilko za krompir. Sok precedimo, da odstranimo peške, lupino in ostale delce. Če želimo pripraviti sirup, šest delov tekočine zmešamo z enim delom sladkorja ali medu in segrevamo, dokler se sladkor ne raztopi. Še vroč sirup nalijemo v čiste steklenice in hranimo v hladilniku do enega meseca.