Ali nestanovitno vreme prinaša konec za sadno drevje, kot smo ga poznali?

S temi spremembami se bo treba, sploh glede na neodzivnost in nepripravljenost družbe, soočiti z ustreznim znanjem in prilagoditvijo. Le tako bomo lahko z izbiro pravih sort ter primerno oskrbo tudi v prihodnosti uživali v sadju, kljub razmeram, ki nas še čakajo.

Analize meteoroloških podatkov za Slovenijo kažejo, da se povprečna letna temperatura že desetletja vztrajno zvišuje. Po podatkih ARSO so bila zadnja tri desetletja najtoplejša v zgodovini meritev, z vrsto novih temperaturnih rekordov. Višjim temperaturam se pridružuje večja pogostost vremenskih ekstremov – daljša obdobja suše, močnejši nalivi ter pogostejša toča.

Sadno drevje je na te spremembe še posebej občutljivo. Tako se lahko zaradi mile zime brsti odprejo že februarja, torej precej prej kot v preteklosti. Opazujemo lahko, da so tudi sorte, sicer odporne na spomladanske pozebe, pod vse večjim pritiskom, saj se začetek brstenja lahko zamakne tudi za več kot dva tedna prej kot nekoč. Če smo se včasih bali ledenih mož, pa danes postajajo vse bolj problematične pozebe v začetku ali sredi aprila, ki pogosto odnesejo pridelek ravno zaradi zgodnjega odganjanja dreves. Ker se bo vegetacija zaradi milejših zim v prihodnje začela prebujati še prej, lahko pričakujemo, da bo pomladanskih pozeb še več.

Grožnja pa je tudi pomanjkanje nizkih temperatur, ki jih določene sadne vrste in sorte potrebujejo za prehod v zimsko mirovanje. Če bodo zime vse milejše, se lahko vprašamo, ali bomo nekatere tradicionalne sadne vrste sploh še lahko gojili pri nas.

Poletna vročina in suša povzročata sončne ožige, slabšo oplodnjo, manjši pridelek in stres, ki se pogosto pokaže šele v naslednjih letih. Tudi ob ustreznem namakanju se moramo zavedati, da pri temperaturah nad 30 C fotosinteza začne močno upadati, pri nekaterih sadnih vrstah pa se pri tej temperaturi lahko tudi že ustavi. To se zgodi predvsem zaradi zapiranja listnih rež, s čimer rastlina zmanjšuje izgubo vode, posledično pa tudi izmenjavo plinov, nujno za fotosintezo in rast. Dolgotrajna vročina lahko povzroči poškodbe kloroplastov, kar pomeni, da se učinkovitost ne povrne takoj po ohladitvi. Takšna rastlina izgubi moč, rast upade, plodovi so manjši, pridelek pa nižji. Pomembno je poudariti, da se posledice sušnega stresa, ki prizadene rastlino v tem letu, se pogosto pokažejo šele v naslednji sezoni.

Eden najbolj nepredvidljivih in uničujočih pojavov za sadno drevje so poznopomladanske pozebe. Če temperatura med cvetenjem pade pod –1 do –2 C, lahko pride do popolne izgube pridelka. Najbolj ogrožene so zgodnje vrste, kot so marelice, breskve in mandlji, ki cvetijo že konec marca ali celo prej. V zadnjih letih pa škoda zaradi milih zim in zgodnjega odganjanja vse pogosteje prizadene tudi druge sadne vrste, kot so jablane, hruške, kivi, oreh, kaki, slive, češnje in celo borovnice, katerih cvetovi sicer prenesejo tudi nekoliko nižje temperature.

- Izbor poznejših sort: Na žalost te izbire pri vseh sadnih vrstah nimamo, tudi pri jablani je še nimamo. Bo pa v prihodnje vedno več sort na voljo. Na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani se aktivno ukvarjajo s tem vprašanjem, kjer so poleg slovenskih poznih sort oreha, ki jih že imamo na voljo, pričeli tudi z žlahtnjenjem poznih sort jablane, vendar bo na rezultate in nove sorte jablan še treba počakati nekaj let.

- Mikroklima: Drevesa sadimo na nekoliko višje in zračne lege, kjer se mraz ne zadržuje. Izogibamo se dolinam in depresijam, kjer so posledice pozeb hujše.

- Zaščita v času pozebe: Manjša drevesa lahko začasno prekrijemo z vrtno tkanino ali mrežo, vendar le v času mraza. Kasneje jo moramo odstraniti, da ne povečamo vlažnosti v krošnji in ne škodujemo drevesu. V večjih nasadih je učinkovita zaščita težja – oroševanje lahko pomaga, vendar le ob brezvetrju. Sveče v nasadih so stroškovno neučinkovite in znanstveno vprašljive. Tako kmet kljub očitkom vsevedov dejansko nima na voljo učinkovitega sredstva proti pozebi.

Dolgotrajna suša in temperature nad 30 C, ki jih v Sloveniji beležimo več let zapored, predstavljata velik izziv. Rastline v takih razmerah zapirajo listne reže, kar zmanjša fotosintezo in posledično pridelek. Ob suši se poveča tudi občutljivost na škodljivce in bolezni.

Razlog, zakaj vaša sadna drevesa odvržejo plodove – in kako to odpraviti

- Mulčenje: Zastirka iz slame, listja ali sekancev zmanjša izhlapevanje in ohranja tla hladnejša.

- Kapljično namakanje: Najbolj učinkovit način zalivanja – omogoča počasno in enakomerno dovajanje vode, z minimalno porabo.

- Ustrezna priprava tal: Organska snov (kompost) izboljša sposobnost zadrževanja vlage in odpornost rastlin.

- Senčenje rastlin: V vročinskih valovih jih zaščitimo z mrežami proti toči ali senčnimi tkaninami, ki prepuščajo svetlobo.

Kljub tem ukrepom bomo ob ekstremnih temperaturah nad 35 C lahko le delno uspešni. Še vedno pa na žalost nimamo učinkovite državne strategije, ki bi kmetom omogočala zadostno in časovno usklajeno namakanje – torej v mesecih, ko je voda najbolj potrebna.

Zaradi nestanovitnega vremena so v ospredju sorte, ki so bolj odporne in prilagodljive. To ne pomeni le odpornosti na bolezni, temveč tudi na vremenske ekstreme. Stare sorte niso vedno najboljša izbira. Žal pa so nove, bolj odporne sorte pogosto težje dostopne – celo za kmete, kaj šele za vrtičkarje.

Priporočene lastnosti pri izbiri:

- Poznejše cvetenje (manjše tveganje za pozebo)

- Dobra odpornost na sušo

- Odpornost na bolezni (npr. škrlup, monilija, šarka, itd.)

Podnebne spremembe so dejstvo, na katero se zaradi neukrepanja lahko le učinkovito prilagodimo in pripravimo. Neukrepanje zdaj se nam bo na žalost poznalo šele čez desetletja, ko bomo trenutne odločitve obžalovali, kljub temu da nam je trenutno lažje tiščati glavo v pesek in se pretvarjati, da je to le mit. Vseeno pa, če bomo želeli tudi v prihodnje sploh pridelati sadje, kaj šele imeti dostop do cenovno ugodnega oz. sprejemljivega sadja, se bomo morali začeti prilagajati že danes. Ker so sadne rastline večletne rastline, moramo pametno izbirati sorte, ki bodo čez 10, 20 ali pa 30 let še sposobne preživetja in pridelave kakovostnega sadja ter enakomernega pridelka. Podnebne spremembe ne zahtevajo le drugačne izbire sadik, temveč tudi prilagojeno oskrbo.

- Gnojenje: Poletna vročina zmanjšuje sprejem hranil, zato je smiselno dognojevati s foliarno prehrano v obliki škropljenja. Ta praksa bo v prihodnje vedno bolj pogosta, saj ublaži posledice stresa na rastlino in omogoča boljši dostop do hranil.

- Namakanje: Sadovnjaka brez kapljičnega namakanja si v prihodnosti ne bomo več znali predstavljati – enako velja za rastline na vrtu. Imejte v mislih, da bo te rastline treba vsaj nekajkrat na leto oskrbeti z vodo.

- Mreže proti toči: Ena najučinkovitejših rešitev, ki bo v prihodnje postala nepogrešljiva, so zagotovo mreže proti toči. Te poleg zaščite pred točo zmanjšujejo tudi temperaturo in količino sončnega sevanja, ki doseže rastlino.

- Zastirke: Zlasti primerne so za vrtičkarje in manjše nasade, saj učinkovito zadržujejo vlago in pozitivno vplivajo na strukturo tal. Vendar pa moramo imeti v mislih, da se bo pojavnost voluharja močno povečala, zato je treba drevesa saditi v mreže ter voluharje aktivno loviti.

Podnebni modeli in znanstvena stroka napovedujejo, da bodo vremenski ekstremi postajali vse pogostejši. Do konca stoletja lahko pričakujemo:

- do +4C višje povprečne temperature,

- več spomladanskih pozeb zaradi hitrejšega začetka vegetacije,

- pogostejše in daljše suše,

- več težav s škodljivci in boleznimi – tako povečanje številčnosti obstoječih vrst kot prihod novih iz južnejših regij, ki jih pri nas še ne poznamo.

To pomeni, da bo prilagajanje ključno – tako za večje sadjarje kot tudi za ljubitelje, ki imajo le nekaj dreves ob hiši ali na terasi. Čeprav je sadje danes še poceni in zelo dostopno, v prihodnje morda to ne bo več samoumevno. Sadje bo lahko postalo celo luksuzna dobrina. Kljub temu da smo letos prebrali veliko zapisov, ki so se zgražali nad ceno češenj, je verjetno, da tako poceni češenj čez nekaj let ne bomo več našli – ne domačih in ne uvoženih.

Podnebne spremembe prinašajo številne izzive, a nas hkrati učijo – opazujmo naravo, odzivajmo se pravočasno in sadimo premišljeno. Vsako drevo, ki ga posadimo, naj bo izbrano z mislijo na prihodnost. Naj gre za odporno sorto jablane ali pozno sorto oreha – prilagoditev je ključna. Le z upoštevanjem nove realnosti bomo lahko tudi v prihodnje uživali v lastnem sadju, ki nas bo razveseljevalo z okusnimi plodovi.