Sivko so cenili že v starem Egiptu, da jo poznamo v Evropi, pa so zaslužni Rimljani, ki jih je očaralo sivkino olje. Čeprav je danes po sivki najbolj poznana Provansa, pa so se nad njo navduševali že Angleži, ki so jo uporabljali celo v boju proti kugi. Da pri nas v Sloveniji že vrsto let lahko dobimo domače sadike, v svoji vrtnariji skrbi ravno prijateljica naših vrtičkaric. V ta namen je ustvarila matični nasad sivke.

Podrobneje je predstavila pravo sivko (Lavandula angustifolia), ki je najbolj primerna za rastne razmere na skoraj celotnem slovenskem področju. Obstajajo sicer še druge vrste, a ta je kot rečeno najbolj primerna za vzgojo tudi na domačem vrtu. Sicer pa tudi prava sivka ni le ena, pač pa obstaja cela paletna podvrst različnih barv in rasti. Med njimi so različne nianse modre (od svetlo modre do vijolične), bele in rožnate rastline. Nekatere so nizke, kompaktne in gosto rastoče, spet druge so višje rasti, potem so take, ki se spodaj lepo obraščajo in dolgo cvetijo, pa take, ki se povešajo ... Poznamo tudi lavandin, ki je pravzaprav križanec med pravo sivko in med širokolistno sivko, pravimo mu tudi provansalska sivka. Lavandin sicer gojijo na Hrvaškem, kjer ga imenujejo bodrovka, pa tudi v nekaterih drugih sredozemskih deželah. Uporablja se podobno kot prava sivka, razlika pa je v tem, da je nekoliko bolj občutljiv na nizke temperature in zato za naše razmere malce manj primeren. Je pa v zadnjem času zelo popularna postala čopasta sivka, ki pa se bolj goji kot enoletnica in okrasna rastlina.

Vzgoja sivke

Tako kot vse mediteranske rastline tudi sivka najbolje uspeva na žgočem soncu, suša pripomore k temu, da ima več eteričnih olj, glede zemlje pa je zelo skromna. Zelo pomembno je, da so tla odcedna. Za gnojenje so najbolj priporočljiva organska gnojila, ki ne vsebujejo veliko dušika. Dobrodošla je tudi zastirka. Lahko uporabite pokošeno travo, a pazite, da ta ne vsebuje semen. Če boste uporabili zeleno, torej svežo zastirko, je nikar ne položite preveč, saj bo začela s spodnje strani gniti. Namesto sveže trave lahko uporabite tudi slamo, listje ali sekance. Če zastirke ne uporabljate, morate poskrbeti za redno pletje in okopavanje. Čeprav ima sivka rada sušo, je potrebno sadike (če jih sadite v poletnih mesecih) občasno temeljito zaliti, a vendarle ne prepogosto.

Zgodaj spomladi ali jeseni je čas za tako imenovano radikalno rez. Mlajše rastline niso problematične, saj se jasno vidijo mladi poganjki. Pri odraslih rastlinah je rez nekoliko težje narediti, saj imajo pri tleh že olesenele dele. Pravilen postopek reza si lahko ogledate v 7. oddaji 4. sezone Vrtičkanje, ki je že na ogled na VOYO!

Kar se tiče škodljivcev in bolezni, jih sivke nimajo ravno veliko. Je pa najhuje, če sivka raste v pretežki zemlji, hkrati pa so 'na sporedu' deževna obdobja; takrat obstaja nevarnost, da rastlina zgnije, čeprav je na prvi pogled videti kot bi se posušila (zaradi zastajanja vode koreninice zgnijejo, rastlina pa se posuši). Pozimi marsikatera sadika propade ravno tako zaradi preveč vlažnih tal.

Če boste torej grmičke sivke zasadili v dobro odcedna tla in jih boste redno obrezovali, lahko dočakajo tudi 15 let.

Žetev in sušenje sivke

Sivko sicer režemo, čeprav se pravilno reče, da jo žanjemo. Kdaj je čas za žetev, je odvisno od namena uporabe in tudi od sorte sivke. Na splošno pa velja, da naj bi se sivka žela, ko je odprtih vsaj tretjina cvetov. Pri tem je potrebno paziti predvsem na globino rezi.

Če jo boste rezali za šopke, zarežite bolj pri vrhu, za namen pridelave olje pa se jo reže nekoliko nižje.
Sveža sivka je uporabna v kulinariki, tudi olje se načeloma pridobiva iz svežih poganjkov, za dekoracijo, torej šopke in dišeče blazinice, pa se sivko suši. Sicer pa se sušena sivka prav tako uporablja v kuhinji. Sivko lahko sušite na različne načine. Za dekorativne namene naredite šopke in jih obesite s cvetovi navzdol v kakšnem temnem prostoru, kjer je zračno in dovolj toplo. Če jo boste sušili za druge namene, pa stebelca s cvetovi razprite v kakšnem zračnem prostoru ali posebej prilagojenih sušilnicah. Pomembno je, da vejic pred sušenjem ne razrežete preveč, da ohranite čim več zdravilnih snovi in eteričnih olj.

Načeloma lahko vse vrste sivke uporabimo tako v kulinariki kot za pridelavo olja, res pa je, da so nekatere bolj primerne za določen namen – imajo na primer več eteričnih olj. Za uživanje je morda bolj primerna sorta sivke, ki ne vsebuje veliko tujona. Tujon je pravzaprav grenka učinkovina, ki jo vsebujejo tudi številna druga zelišča, med drugim žajbelj, in če jih uživamo v večjih količinah, imamo lahko težave z migreno, prebavne težave ... Če torej sivko uporabljate v kuhinji, nikar ne pretiravajte s količino.

Razmnoževanje sivke

Če želite nasad sivke pomladiti ali pa bi preprosto radi imeli več določene vrste sivke, jo lahko razmnožite. Sivka se načeloma razmnožuje s potaknjenci. Listke potaknjencev, ki gredo v zemljo, malce skrajšajte (s škarjami ali z manjšim nožem), ravno tako vrh, ki je še mehak. Potaknite ga v odceden substrat, tako da še malce gleda na površje.

S setvijo se načeloma razmnožujejo osnovne vrste in tiste, ki ohranjajo osnovne genetske lastnosti. Na ta način relativno hitro lahko vzgojite večje število sadik. Za setev uporabite multiplošče, po približno štirih mesecih mlade rastlinice presadite v večje lonce, da se dobro ukoreninijo, šele nato (nekaj mesecev kasneje) jih presadite na vrt. Za setev sivke je najprimernejši čas začetek pomladi, saj se bodo tako do zime rastline dobro razrasle in utrdile, v nasrotnem primeru pa pustite, da prezimijo na toplem in jih na prosto posadite šele spomladi. Sadik nikar preveč ne zalivajte, poleg tega se izogibajte preveč senčni legi, ravno tako preveč ogrevanim prostorom.