Majhne plenilke iz rastlinskega sveta: kako jih gojiti doma

Čeprav jim pravimo mesojede rastline, žuželke niso njihov glavni vir energije. Tako kot druge rastline energijo pridobivajo s fotosintezo, plen pa jim predvsem zagotavlja hranila, zlasti dušik, ki ga v njihovem naravnem okolju primanjkuje.

Kot pojasnjujejo pri Royal Botanic Gardens, Kew, številne mesojede vrste rastejo na območjih z zelo revnimi tlemi, zato so skozi evolucijo razvile različne načine lova. Med najbolj znanimi so venerina muholovka, rosike in vrčaste rastline.

Njihove pasti niso vse enake. Venerina muholovka se zapre okoli plena, rosika uporablja lepljive dlačice, vrčaste rastline pa žuželke zvabijo v globoke pasti, iz katerih se težko rešijo. Denver Botanic Gardens te načine opisuje kot aktivne, pasivne in lepljive pasti.

Najbolj prepoznavna je zagotovo muholovka (Dionaea muscipula). Njeni listi so se preoblikovali v dve polovici pasti, na notranji strani pa imajo občutljive dlačice.

Ko plen sproži ustrezen odziv, se past hitro zapre. Rastlina nato začne plen razgrajevati in iz njega črpati hranila. International Carnivorous Plant Society pojasnjuje, da mesojede rastline pri prebavi uporabljajo encime in kisline, s katerimi razgradijo beljakovine in druge snovi iz plena.

Rosika ima drugačen pristop. Njeni listi so prekriti z drobnimi lovkami, na katerih je lepljiva snov. Žuželka se prilepi, lovke pa se lahko začnejo upogibati proti plenu. Pri vrčastih rastlinah je past oblikovana kot posoda, v katero žuželko privabijo barva, vonj ali druge lastnosti rastline.

Če mesojedo rastlino prinesete domov in jo posadite v navadno vrtno zemljo, ji lahko naredite več škode kot koristi.

Njihovo naravno okolje je pogosto zelo revno s hranili, zato tudi gojitveni substrat ne sme biti bogat. Royal Horticultural Society priporoča poseben substrat z malo hranili in opozarja, da mesojede rastline praviloma potrebujejo vlažne razmere.

To je pomembna razlika v primerjavi z večino okrasnih rastlin. Navadna zemlja za lončnice pogosto vsebuje dodana hranila, ki jih mesojede rastline ne potrebujejo in jim lahko škodujejo.

Pri izbiri substrata zato ni pomembno le, da je lahek in zračen, temveč predvsem, da je primeren za konkretno vrsto. Pri številnih vrstah se uporabljajo mešanice na osnovi šote ali šotnega mahu in dodatkov, kot je perlit, vendar je treba upoštevati, da se potrebe med rodovi razlikujejo.

Pri mesojedih rastlinah je kakovost vode ena prvih stvari, na katero mora biti pozoren začetnik. Te rastline pogosto prihajajo iz okolij, kjer imajo dostop do vode z zelo malo raztopljenih mineralov.

International Carnivorous Plant Society zato kot primerne možnosti navaja deževnico, destilirano ali deionizirano vodo ter vodo, prečiščeno z reverzno osmozo. Navadna voda iz pipe je lahko problematična, če vsebuje veliko mineralov.

To je tudi razlog, zakaj pri teh rastlinah ni dobro ravnati po načelu malo vode vsak dan. Pomembneje je vedeti, kakšno okolje zahteva posamezna vrsta. Nekatere potrebujejo stalno vlažen substrat, druge drugačen režim zalivanja.

Nenavadno je, da rastlini, ki lovi žuželke, pogosto želimo pomagati z gnojilom. Prav to je lahko napaka.

Ker so prilagojene življenju v tleh z malo hranili, jih lahko običajno gnojenje poškoduje. Royal Horticultural Society zato poudarja uporabo substrata z nizko vsebnostjo hranil, medtem ko podatki International Carnivorous Plant Society kažejo, da je pri gnojenju potrebna precejšnja previdnost.

Če ima rastlina dovolj svetlobe, ustrezno vodo in primeren substrat, ji ni treba vsakih nekaj dni dodajati gnojila. Njena posebnost je prav v tem, da lahko del potrebnih hranil pridobi s plenom.

Ne. To je ena najpogostejših predstav o mesojedih rastlinah.

Če rastlina raste na mestu, kjer lahko pride do žuželk, bo lahko plen ujela sama. V zaprtih prostorih pa je lahko količina plena manjša, vendar to še ne pomeni, da jo moramo redno hraniti.

Pri venerini muholovki je poleg tega pomembno, da pasti ne sprožamo iz zabave. Vsako zapiranje pasti zahteva energijo, zato nenehno dotikanje listov rastlini ne koristi.

Svetlobne potrebe se med mesojedimi rastlinami precej razlikujejo. Royal Horticultural Society navaja, da obstajajo vrste za zelo svetla mesta, pa tudi takšne, ki bolje uspevajo v drugačnih razmerah.

Venerina muholovka in številne vrste vrčastih rastlin potrebujejo veliko svetlobe, medtem ko tropske vrste, kot je Nepenthes, potrebujejo toplejše in bolj vlažno okolje. Pri slednjih je pomembna tudi višja zračna vlaga.

Zato ni najboljša ideja kupiti katero koli mesojedo rastlino in jo postaviti na isto polico. Najprej je treba preveriti, od kod prihaja in kakšne razmere ima v naravi.

Za prvi poskus so dobra izbira nekatere bolj prilagodljive vrste. Royal Horticultural Society med razmeroma primerne za začetnike uvršča venerino muholovko, kapsko rosiko (Drosera capensis) in škrlatno vrčkovko (Sarracenia purpurea).

Pri nakupu je pomembno preveriti tudi, ali gre za vrsto, ki lahko prezimi v naših razmerah. Nekatere mesojede rastline so odporne proti mrazu, druge pa potrebujejo zaščiten prostor in jih je treba čez zimo gojiti brez zmrzali.

Mesojede rastline so zato veliko več kot nenavadna dekoracija na okenski polici. Ko jim zagotovimo pravo svetlobo, ustrezno vodo in zelo malo hranil v substratu, lahko njihove lovske sposobnosti opazujemo skoraj kot majhen naravni eksperiment. Največja skrivnost uspeha pa je precej preprosta: ne ravnamo z njimi kot z običajnimi sobnimi rastlinami, temveč poskušamo čim bolj posnemati razmere, v katerih so se razvile.

Viri: Royal Horticultural Society, Royal Botanic Gardens, Kew, International Carnivorous Plant Society, Denver Botanic Gardens, Royal Botanic Garden Edinburgh