Ta vijolična lepotica podnevi razpre liste, ponoči pa se 'zapre'

Vijolična deteljica (Oxalis triangularis) pravzaprav ni prava deteljica. Spada v družino kisličevk in izvira iz Južne Amerike, predvsem z območij Brazilije, Paragvaja in severne Argentine. Tako navaja tudi Missouri Botanical Garden, kjer jo uvrščajo med čebulnice oziroma rastline, ki rastejo iz podzemnih zalogovnih organov.

Njena posebnost so listi v obliki treh trikotnikov, ki so lahko globoko vijoličasti do vinsko rdeči. A še bolj zanimivo je njihovo gibanje. Botaniki pojasnjujejo, da se listi podnevi razprejo, ponoči pa zložijo, pri čemer gre za odziv specializiranih celic na spremembe svetlobe. Ta pojav imenujemo niktinastija.

Zato se lahko zgodi, da je rastlina zvečer videti skoraj uvela, naslednje jutro pa so listi spet široko odprti. To je normalen pojav in ne znak, da ji primanjkuje vode.

Pri izbiri prostora je pomembno najti ravnovesje med dovolj svetlobe in zaščito pred močnim opoldanskim soncem.

Strokovnjaki priporočajo svetlo, vendar posredno svetlobo; dobro se lahko obnese okno, obrnjeno proti vzhodu ali zahodu. Če je svetlobe premalo, rast postane bolj redka, rastlina pa tvori manj cvetov. Močno neposredno sonce lahko liste poškoduje.

Zato je dobra izbira svetel prostor ob oknu, vendar ne nujno tik ob steklu, kjer se poleti lahko temperatura močno dvigne.

Če opazite, da so stebla nenavadno dolga in se listi razmikajo, je lahko težava prav v pomanjkanju svetlobe.

Pri tej rastlini je veliko pomembneje preprečiti zastajanje vode kot pa skrbeti, da bo zemlja ves čas popolnoma mokra.

Po priporočilih naj bo substrat med aktivno rastjo enakomerno vlažen, vendar se mora njegova površina med zalivanji nekoliko osušiti. Lonec mora imeti dobro odcedno dno, saj lahko preveč vode povzroči gnitje podzemnih delov rastline.

V praksi to pomeni, da rastline ne zalivamo po strogem urniku. Poleti preverimo zemljo s prstom in zalijemo, ko se zgornja plast nekoliko osuši. V zelo vročem stanovanju bo potrebovala več vode kot v hladnejšem prostoru.

Pomembno je tudi, da voda po zalivanju ne ostane v okrasnem loncu ali podstavku.

Oxalis triangularis ni zahtevna glede posebne vrste zemlje, vendar slabo prenaša težek in slabo odceden substrat.

Royal Horticultural Society za to vrsto priporoča hranilen, vendar dobro odceden substrat, pri katerem voda ne zastaja. Med rastjo jo je treba zmerno zalivati, enkrat na mesec pa lahko dodamo uravnoteženo tekoče gnojilo.

Če imate doma zelo težko zemljo, jo je zato smiselno izboljšati z materialom, ki poveča zračnost in odvajanje vode.

Vijoličasti listi so glavna atrakcija, vendar rastlina tvori tudi drobne cvetove. Royal Horticultural Society pri Oxalis triangularis opisuje majhne, trobentaste cvetove v bledo rožnatih do belkastih odtenkih, ki se pojavljajo poleti.

Cvetovi se lepo dopolnjujejo s temnim listjem, zato je rastlina zanimiva tudi takrat, ko ne cveti.

Če želite spodbuditi cvetenje, je pomembno predvsem dovolj svetlobe, ustrezno zalivanje in naravni čas počitka rastline.

To je ena najpomembnejših stvari, ki jih mora vedeti vsak, ki prvič goji Oxalis triangularis.

Ob koncu rastne sezone lahko začnejo listi rumeneti, se povešati in postopoma odmreti. To še ne pomeni nujno, da je rastlina propadla.

The Spruce opozarja, da številne vrste oksalisa preidejo v obdobje mirovanja, pri katerem nadzemni deli odmrejo, podzemni deli pa ostanejo živi. Pri sobni rastlini lahko počitek traja približno od enega do treh mesecev.

Takrat rastlino prestavimo na hladnejše in temnejše mesto ter zmanjšamo oziroma prekinemo zalivanje, dokler se ne začne pojavljati nova rast.

To je trenutek, ko marsikdo naredi napako in začne rastlino še bolj zalivati. Če je v mirovanju, ji s tem lahko prej škodujemo kot pomagamo.

Ko listje popolnoma odmre, odstranimo suhe dele. V obdobju mirovanja rastlino pustimo počivati in je ne gnojimo.

Ko se po nekaj tednih oziroma mesecih začnejo pojavljati novi poganjki, jo postopoma prestavimo nazaj na svetlejše mesto in začnemo ponovno zalivati.

Pri tem ne pretiravajte. Bolje je začeti z zmernim zalivanjem in ga prilagajati rasti rastline kot pa takoj prepojiti celoten lonec.

Da, vendar previdno.

Royal Horticultural Society navaja, da jo je mogoče od pozne pomladi do zgodnje jeseni gojiti na prostem, če je postavljena v zaščiteno lego, nato pa jo je treba pred zimo prestaviti v notranjost in zaščititi pred zmrzaljo.

Za slovenske razmere je to posebej uporabno poleti. Lonec lahko postavimo na balkon, teraso ali v zaščiten del vrta, vendar ga ne izpostavljajmo nenadoma močnemu opoldanskemu soncu. Če je bila rastlina vse poletje v stanovanju, jo na zunanje razmere privajamo postopoma.

Jeseni pa jo pravočasno umaknemo pred hladnimi nočmi.

Oxalis triangularis se lahko razmnožuje s semeni ali z delitvijo, vendar je pri domači vzgoji zelo praktična prav delitev podzemnih delov.

Royal Horticultural Society kot način razmnoževanja navaja seme in delitev.

Pri presajanju lahko zato preverimo, koliko podzemnih delov je rastlina razvila, in jih previdno razdelimo. Tako iz ene lepo razraščene rastline dobimo več novih.

Vendar tega ni treba početi vsako leto samo zato, ker je mogoče. Če rastlina lepo uspeva v obstoječem loncu, jo lahko pustimo pri miru.

Najprej preverite, koliko je svetlobe. Če se je stemnilo, je vse popolnoma normalno. Listi se bodo naslednje jutro praviloma ponovno odprli.

Če pa ostajajo zaprti tudi podnevi, preverite razmere. Rastlina je lahko v pretemnem prostoru, ima težave z zalivanjem ali pa se približuje obdobju mirovanja.

Prav zato je dobro nekaj časa opazovati njen dnevni ritem. Če se listi zjutraj odprejo in zvečer zaprejo, je to eden najlepših znakov, da rastlina opravlja svoj povsem naraven dnevni ritual.

Vijolična deteljica je zato zanimiva izbira za vse, ki si želijo sobno rastlino, ki ni le lepa, ampak se tudi vidno odziva na okolje. Z dovolj svetlobe, zmernim zalivanjem in dobro odcedno zemljo ni posebej zahtevna, največ pozornosti pa zahteva takrat, ko preide v obdobje mirovanja. Takrat ji namesto dodatne nege najbolj koristi prav to, da jo pustimo pri miru.

Viri: Royal Horticultural Society, Missouri Botanical Garden, The Spruce