Ali je mah na drevju škodljiv?

V večini primerov ne. Mah, ki se razrašča po deblu ali vejah, drevesa ne izkorišča za hrano in mu ne odvzema vode ali hranilnih snovi. Na lubju se predvsem oprijema površine, kjer najde dovolj vlage in primerne razmere za rast.

Kot pojasnjujejo strokovnjaki britanskega združenja Royal Horticultural Society, mahovi, lišaji in alge praviloma ne škodujejo drevesom. Njihova prisotnost sama po sebi še ne pomeni, da je drevo bolno ali da bo začelo propadati.

Mah lahko opazimo na številnih drevesnih vrstah, ki rastejo tudi pri nas. Pogost je na starejših jablanah, hruškah, češnjah, slivah, hrastih, bukvah in lipah, zlasti če rastejo na vlažnem ali senčnem mestu. Pojavlja se tudi na odmrlem lesu, kamnih in starih štorih.

Če je drevo sicer zdravo, ima običajno olistano krošnjo in ne kaže drugih znakov poškodb, zgolj zaradi mahu ni razloga za skrb.

Mahovi najbolje uspevajo v vlažnih in senčnih razmerah. Za oprijem jim ustreza hrapavo lubje, katerega razpoke in vdolbine jim zagotavljajo primerna mesta za rast. Zato jih pogosto opazimo na starejših drevesih z razbrazdano skorjo, pa tudi na deblih, ki so večji del dneva v senci.

Britanska organizacija Woodland Trust pojasnjuje, da lahko mahovi rastejo na različnih površinah, od drevesnih debel do skal in odmrlega lesa. Pri drevesih imajo pomembno vlogo tudi razmere v krošnji: gosta rast, slabo kroženje zraka in dolgotrajna vlaga lahko ustvarijo okolje, v katerem se mah lažje razraste.

Tudi v slovenskih vrtovih se zato lahko zgodi, da je mah najbolj opazen na stari jablani ob severni strani hiše ali na deblu češnje, ki jo senčijo sosednja drevesa. To še ne pomeni, da je z drevesom kaj narobe. Pomembno je predvsem, ali se poleg mahu pojavljajo tudi drugi znaki slabega zdravstvenega stanja.

To je razširjeno prepričanje, vendar ne drži povsem. Senčna in vlažna stran debla je lahko za mah ugodnejša, vendar se ta lahko razraste tudi drugje, če so razmere primerne.

Zato po mahu ni mogoče zanesljivo določiti niti strani neba niti zdravstvenega stanja drevesa.

Zelena, siva ali oranžkasta prevleka na lubju ni vedno mah. Na drevesih pogosto rastejo tudi lišaji in alge, ki jih na prvi pogled lahko zamenjamo.

Mahovi so praviloma videti kot drobne zelene blazinice, mehke preproge ali majhni šopi. Imajo drobna stebelca in lističe, za oprijem pa uporabljajo tanke strukture, podobne koreninam.

Lišaji so lahko videti kot ploščate sive, zelenkaste ali rumenkaste lise, skorjaste prevleke oziroma razvejani ali lističasti izrastki. Nastanejo v sožitju glive in alge ali cianobakterije.

Alge na lubju pogosto ustvarijo tanko zeleno prevleko, včasih pa so videti tudi rdečkaste ali oranžne. Njihova rast je povezana predvsem z vlago.

Kot pojasnjujejo strokovnjaki, mahovi, lišaji in alge praviloma ne potrebujejo posebnega zatiranja, saj na drevesih ne živijo zajedavsko.

Razlikovanje je koristno, ker lahko na primer nenavadna prevleka, ki ni mah ali lišaj, zahteva natančnejši pregled. Če niste prepričani, kaj raste na deblu, je bolje najprej ugotoviti, za kaj gre, namesto da bi se lotili odstranjevanja.

Čeprav mah sam po sebi praviloma ni nevaren, lahko njegove večje količine sovpadajo z razmerami, ki drevesu ne ustrezajo. Na primer, zelo gosta krošnja lahko zadržuje vlago in zmanjšuje kroženje zraka. Pri oslabljenem drevesu se lahko na lubju hkrati pojavijo tudi druge spremembe.

Pozorni bodite predvsem na naslednje znake:

Sušenje vej: če posamezne veje odmirajo ali se krošnja opazno redči, je treba poiskati vzrok.

Odmrla ali poškodovana skorja: razpoke, večje rane in odstopanje lubja zahtevajo pregled, zlasti če se spremembe širijo.

Mehko ali trohneče lesno tkivo: če je les na poškodovanem delu nenavadno mehak, je lahko prisotno razkrajanje.

Slaba rast in majhni listi: če drevo več sezon zapored slabo prirašča ali ima nenavadno redko krošnjo, je smiselno preveriti njegovo stanje.

Nenavadni izrastki ali izcedki: nekatere bolezni in poškodbe spremljajo tvorbe, ki jih ne smemo samodejno pripisati mahu.

V takšnih primerih se ne osredotočajte samo na zeleno prevleko. Mah je lahko zgolj spremljevalec razmer, ki ustrezajo njegovi rasti, medtem ko je pravi vzrok težav drugje. Če sumite na trohnobo ali bolezen, se posvetujte z arboristom oziroma strokovnjakom za zdravstveno stanje dreves.

Če mah drevesu ne škoduje, ga praviloma ni treba odstranjevati. To velja tudi za številna sadna drevesa na domačem vrtu. Če vas moti zaradi videza, pa bodite previdni, saj lahko z neprimernim čiščenjem poškodujete lubje.

Ne drgnite debla z žično krtačo in ne uporabljajte ostrih predmetov.

Mahu ne odstranjujte z visokotlačnim čistilnikom, saj lahko močan curek poškoduje lubje in izpostavi občutljive dele drevesa.

Ne uporabljajte belil, soli ali drugih domačih pripravkov, ki bi lahko poškodovali drevo in tla okoli njega.

Ne škropite z močnimi sredstvi za odstranjevanje mahu, ne da bi preverili, ali so primerna za uporabo na živih drevesih.

Če gre za staro jablano ali hruško, na kateri je mah prisoten že več let, je običajno najbolje, da ga pustite pri miru. Pri sadnem drevju je pomembneje skrbeti za zdravo krošnjo, primerne rastne razmere in pravočasno prepoznavanje bolezni.

Če želite izboljšati razmere, odstranite le suhe, poškodovane ali nevarne veje, in sicer s pravilnim obrezovanjem v primernem času za posamezno drevesno vrsto. Z obrezovanjem ne pretiravajte, saj lahko premočan poseg drevo dodatno oslabi.

Mahovi niso le zelena prevleka na starem deblu. So del vrtnega in gozdnega ekosistema, saj ustvarjajo majhna življenjska okolja za številne drobne organizme. Med njimi najdejo zavetje različni nevretenčarji, ki so del prehranjevalnih verig.

Starejša drevesa z razgibanim lubjem, mahovi in lišaji so zato lahko pomemben del biotske raznovrstnosti vrta. Če mah odstranimo samo zato, ker želimo popolnoma čisto deblo, s tem ne izboljšamo nujno zdravja drevesa, lahko pa poškodujemo lubje in odstranimo življenjski prostor drobnih živali.

Na domačem vrtu je zato pogosto najboljša rešitev preprosta: mah pustite, drevo pa opazujte. Če je krošnja zdrava in ni drugih znakov poškodb, posebni ukrepi niso potrebni. Če pa drevo izgublja liste, se suši ali ima poškodovano skorjo, je treba poiskati pravi vzrok težav, namesto da krivdo pripišemo zeleni prevleki na deblu.

Viri: Royal Horticultural Society, Woodland Trust