Vsako pomlad na severnih otokih Benetk v samo dveh tednih ročno poberejo redko vijolično artičoko, za katero se domačini zelo trudijo, da bi ohranili njeno pristnost. Drobne artičoke, velike kot polovica človeške dlani, so zelo cenjene tako zaradi svoje redkosti kot zaradi edinstvenega, slanega okusa.

Beneška kmetica Guia da Camerino je ena redkih, ki na tem območju še goji posebno vrsto vijolične artičoke, območje le nekaj kilometrov severno od turističnih ulic na otokih Sant'Erasmo in Le Vignole pa je znano kot 'Beneški zelenjavni vrt', saj tam zaradi bujne, rodovitne zemlje uspeva redka sorta artičoke. Ta raste le 10 dni na leto.

Vsako leto v maju se odvija celo festival, posvečen artičoki, ko se ljudje z vse lagune zberejo v Sant'Erasmu ter okušajo to zelenjavo in kupujejo cele palete, preden se sezona konča.

Ostali so samo še štirje pridelovalci

Da Camerino je ena od le še štirih pridelovalcev na otoku Le Vignole in je specializirana za artičoko 'carciofo violetto di Sant'Erasmo', beneško artičoko, ki velja za lokalno specialiteto.

'Castraùre', kot jo imenujejo, so pravzaprav prvi poganjki te rastline - majhne, tesne in stožčaste artičoke, ki jih poberejo zgodaj, nato pa iz njih zrastejo večje artičoke – tiste, ki jih boste verjetno našli na svojem krožniku preostanek leta.

Spomladi je za pridelovalce najbolj zaposlen čas

Pomlad je za da Camerino zelo zaposlen čas v letu, saj takrat vijolične artičoke zacvetijo in jih je treba pobrati v kratkem obdobju v razponu samo dveh tednov, pri čemer vsaka rastlina obrodi le eno 'castraùro' na leto.

"Težko je opisati okus, če ga še nikoli nisi poskusil ..." je za BBC povedala Da Camerino.

"... sprva je grenak, a se v ustih spremeni v sladkost. Je zelo vsestranski in enostaven za uživanje – ne kot rimske artičoke, ki zahtevajo pripravo, jih je treba mukotrpno lupiti. Artičoke so tako mehke, da jih lahko jeste surove."

Artičoke tako iskane, da jih prodajalci celo ponarejajo

Zaradi redkosti te sorte artičoke se beneški kmetje že leta spopadajo s ponarejenimi različicami, ki prihajajo od drugod v Italiji.

Zaradi ponarejenih različic, ki prihajajo iz vse Italije, je bila leta 2004 ustanovljena celo organizacija za promocijo lokalne vijolične artičoke.

"Nekateri prodajalci zelenjave vzamejo etiketo in jo nalepijo na druge zaboje z navadnimi artičokami, " je pojasnil Finotello, eden izmed štirih kmetov, ki se ukvarjajo s pridelovanjem vijolične artičoke.  "... ali pa kupijo nekaj artičok, nato pa jih zmešajo z navadnimi artičokami, tako da še vedno zaslužijo nekaj več."

Kje rastejo vijolične artičoke?

Vijolična artičoka sicer ne raste samo v Benečiji – gojijo jo tudi v Toskani, na Sardiniji in Siciliji. Toda vsak Benečan zna povedati, da se okus prave artičoke iz Sant'Erasma v Benetkah nikakor ne more primerjati z isto vrsto, ki zraste drugod. To je zato, ker se otoki nahajajo na izhodu lagune v Jadransko morje, zaradi česar so tla izrazito slana, kar je odvisno od količine padavin.

Kako poteka pridelava vijolične artičoke?

Pridelava te sorte artičok je precej zahtevna. Kmetje v Benetkah vse delo opravijo ročno in ne uporabljajo pesticidov. Ker je artičoka trajnica, jo je med drugim treba vsako poletje obrezati.  Pri tem jim preti tudi nevarnost sezonskih poplav, ki poplavijo polja, težave pa se pojavljajo tudi zaradi podnebnih sprememb.  

"To je zelo zaskrbljujoče ... " je za BBC povedala Da Camerino. "... rastlina potrebuje devet mesecev, da počasi raste. Tradicionalno so jih pobirali 25. aprila, na dan svetega Marka. Toda letos smo začeli pobirati že v začetku aprila. Vedno prej postane vroče in rastline ne bodo imele časa za rast ... "

Ker je tako občutljiva, se ne izvaža daleč in se običajno pobere, proda in poje na isti dan. Da Camerino večino pridelka proda neposredno restavracijam v Benetkah.

Povzeto po: bbc.com