Fižol sivček: Okusna in hranljiva dediščina naših prednikov

Kot vrtnina in poljščina za pridelavo stročja, svežega ter suhega zrnja uspeva v zmerno toplih in vlažnih območjih sveta. Po obsegu pridelave suhega zrnja je na drugem mestu, daleč za sojo, v prehrani ljudi pa je prav gotovo po okusu najbolj priljubljena zrnata stročnica. V zadnjih stoletjih je bil steber prehrane naših prednikov, ki so lahko preživeli le z živili, ki so jih pridelali sami. Mešanje zrnja žit s stročnicami je pomenilo, da so v istem obroku zaužili več in bolj kakovostne beljakovine.

Zaradi strokov je rastlina v Evropi dobila ime po stročnici iz antičnih časov, ki so jo Rimljani opisovali kot 'phaseolus'. Veliko pozneje se je izkazalo, da je šlo za prehrano z vrstami iz botaničnega rodu Vigna (vinja), ki izvirajo iz toploljubnih subtropskih in tropskih območij Afrike in Azije. Suho zrnje različnih vrst vinje (črne, dolge, zlate, azuki, mungo in drugih) je v ponudbi evropskih trgovin za pripravo kalčkov, v zadnjih desetletjih pa se pojavljajo semena za setev, a jih nenatančni trgovski prevodi na etiketah imenujejo kar fižol. Rastline oblikujejo več kot pol metra dolge stroke, zrnje v strokih pa pri nekaterih vrstah dozori, pri drugih pa ne.

Številne okusne sorte navadnega fižola (Phaseolus vulgaris L.) za zrnje in stročje, še posebej visokega, so rezultat skrbnega semenarstva naših prednikov, zato je treba tudi v prihodnje zagotoviti, da bodo lokalno uveljavljene sorte ostale v pridelavi in prehrani. Ena takih sort je 'Semenarna 22'. Že desetletja ga pridelujejo v Savinjski dolini v hmeljskih žičnicah v času premene, med izkrčitvijo starega in zasaditvijo novega nasada hmelja.

Sorto visokega fižola 'Semenarna 22' so požlahtnili v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v Semenarni Ljubljana, in sicer z odbiro lokalne populacije savinjskega sivčka. Na slovensko sortno listo je bila vpisana leta 1975. Spada med ohranjevalne sorte, ki so pomembne za lokalno pridelavo in kot genski vir pri žlahtnjenju novih slovenskih sort fižola. Prodajalci in kupci na mestnih tržnicah ga imenujejo kar sivček, originalnega imena sorte skoraj ne poznajo. Območje zaščite sorte je Spodnja Savinjska dolina, nosilec zaščite sorte je Združenje pridelovalcev vrtnin celjske in koroške regije.

Pri pridelavi na vrtu je za sorto 'Semenarna 22' potrebna opora, to je čim daljša lesena palica. V čistem posevku ga sejejo ob rob vrta ali njive, pri večjem posevku upoštevajo razdaljo med preklami 80-120 in 50 cm v vrsti, kjer ob vsaki prekli dajo v jamico okoli 10 semen, globina setve pa je 3-6 cm. Proti plevelom se na vrtu uporablja prekrivka iz slame, sena ali kopriv, kjer ni prekrivke, pa ročno ali na začetku rasti strojno okopavanje in osipavanje, po potrebi v času suše namakanje ali zalivanje med vznikom, cvetenjem in polnjenjem zrna (vendar ne po rastlinah). Če je potrebno, na tla med rastline posujemo žagovino ali plast borovih iglic, ki odvrača polže.

Pri zasnovi združene setve na vrtu ali njivi je lahko opora tudi koruza, ki jo posadimo dva tedna pred fižolom, sredi aprila. Pri tem pazimo, da izberemo sorto (hibrid), ki bo čim višji in da koruze ne obremenimo z več kot dvema ali tremi rastlinami. Kot sosevek so sejali fižol s koruzo že ameriški staroselci in pozneje naši predniki, pri čemer so jima dodali še buče in jih imenovali tri sestre. Fižol se vzpenja po koruzi, buče s plazečimi stebli, listi in plodovi pa zmanjšujejo zapleveljenost s prekrivanjem tal med obema visokima rastlinama; fižol oskrbuje vse tri z dušikom. Trajnost z bogatenjem tal z dušikom, zmanjševanjem zapleveljenosti, okužb zaradi bolezni in poškodb zaradi škodljivcev lahko uporabimo tudi pri drugih zasaditvah na vrtu in njivi, ko namesto fižola lahko posadimo vinjo, namesto koruze sončnico, namesto buč pa krompir.

Sorta 'Semenarna 22' je prilagojena na slovenske rastne razmere, glede višine rasti in rastne dobe pa ustreza pridelavi na sedem metrov visokih žičnicah na hmeljiščih. Najpogosteje jo sejejo v prvem letu premene, ki pa lahko pri daljši prekinitvi traja več let, ko kmetje sejejo pod žičnico koruzo, ječmen in druge poljščine. Pomen sivčka v pridelavi na hmeljiščih je prekinitev monokulture hmelja, izkoriščenost hmeljske žičnice in bogatitev tal z dušikom, kar zmore fižol podobno kot druge stročnice z vezavo zračnega dušika s pomočjo bakterij Rhizobium phaseoli, ki živijo v koreninskih gomoljčkih, katerih je največ v času cvetenja.

Kmetje sadijo fižol sivček na začetku maja, in sicer ročno, tako da stresejo 10 do 14 semen v jamice, ki so v vrsti oddaljene od 50 do 70 cm, razdalja med vrstami pa je 240 cm. Od vrha žičnice do vsakega sadilnega mesta napeljejo polimerno vrvico enako kot za hmelj. Fižol se ovija po vrvici v smeri urinega kazalca. Zapleveljenost fižola zmanjšujejo z okopavanjem, enim do dvema osipavanjema, včasih pa tudi z vmesnimi posevki vrtnin ali krmnih poljščin. Osnovne značilnosti sivčka so beli cvetovi, zeleni, nekoliko širši stroki dolžine 10 do 20 cm s približno 2 do 10 semeni bleščeče sive barve. Bolezni in škodljivce omejujejo z dovoljenimi pesticidi, vse bolj pa so pozorni, da različne oblike stresa zaradi neugodnih rastnih razmer blažijo z uporabo sredstev za krepitev rastlin, ki so nekatera, kot na primer Amalgerol, dovoljena tudi v ekološkem kmetijstvu. Spravilo visokega fižola poteka konec oktobra, včasih še novembra z rezanjem vrvic s fižolovino; zrnje iz suhega stročja izluščijo z mlatilnico ali pa povozijo s traktorjem, potem pa ga strojno in ročno očistijo. Ročno prebiranje je domena starejših članov družine, ki izkoristijo čas za druženje in klepet. V mešanem posevku med hmeljem pridelajo od 1 do 2 t zrnja fižola na hektar, v čistem posevku v žičnicah pa je pridelek od 2,5 do 5 t/ha suhega zrna.

Potrebno je skrbno semenarstvo: zdravo seme in dovolj širok kolobar. Samice fižolarja v času dozorevanja stroka odložijo vanj jajčeca, se iz njih razvijejo ličinke, ki se zabubijo v zrnje. Če shranjujemo zrnje pri sobni temperaturi, se razvoj fižolarja nadaljuje z levitvijo bube v hroščka, ki povzroča luknjice. Samice, ki se razvijejo v skladišču, odlagajo jajčeca na in med fižolova zrna vse do temperature 8 C. Pomembno je, da suhe stroke čim prej oluščimo, zrnje damo za 2 do 3 dni v zamrzovalnik pri temperaturi -18 C, pozneje pa shranjujemo v suhem in hladnem prostoru. Za večjo obstojnost suhega zrnja pri shranjevanju se biodinamiki in nekateri vrtičkarji ravnajo po koledarju Marije Thun, ko ga pospravljajo na dan za plod.

Globalizacija svetovnega gospodarstva pa je spremenila razmerje med pridelavo in samooskrbo. Veliki svetovni ponudniki (Kitajska, Indija, Mehika, Turčija) pokrivajo potrebe po fižolu, ko ga po nizki ceni prodajajo tam, kjer so ga nekoč pridelovali sami. Organizacija združenih narodov je leta 2016 opozorila na lakoto, ljudi na robu preživetja, ki se morajo z malo denarja nasititi, po drugi strani pa tudi na ljudi v bogatejših državah, ki imajo zdravstvene težave zaradi preobilnih mesnih obrokov, preveč sedenja in premalo gibanja. Takrat je bilo razglašeno mednarodno leto zrnatih stročnic tudi z namenom, da bi bilo več fižola z evropskih in s tem slovenskih njiv in vrtov.