Kdaj sadimo in pobiramo česen?

Česen se že tisočletja goji v različnih delih našega planeta. Ni le odličen dodatek k številnim jedem, ampak tudi izjemno zdrav pridelek. Zaradi teh lastnosti ga mnogi vrtnarji obožujejo in je obvezen na večini naših vrtov. 

Vzgoja česna ni pretirano težavna. Najpomembneje je, da ujamemo pravi čas za sajenje in nato za izkopavanje. 

Česen običajno sadimo v dveh obdobjih, pri čemer je jesen nekoliko bolj optimalna. 

Prvo okno za sajenje česna je zgodaj spomladi, takoj ko je že mogoče obdelati zemljo, čeprav to ni idealno, saj so čebulice brez hladnega obdobja običajno manjše. Spomladansko sajenje je nekoliko bolj uspešno, če stroke predhodno ohladimo v hladilniku, da posnemajo zimski mraz.

Jeseni, običajno od sredine septembra do novembra, je optimalni čas za sajenje te vrtnine, saj ima ta tako dovolj časa, da se lahko še pred zimo ukorenini. Hladno obdobje namreč sproži proces, imenovan vernalizacija, ki je bistven za nastanek čebulic. 

Česen pobiramo takrat, ko se stroki izbočijo iz glavice, kožica naj bi bila mehka, še vedno prožna, a ne posušena. Odvisno od sorte, je to lahko vse od sredine junija pa do sredine avgusta. Jesenski česen z grede pobiramo konec junija ali v začetku julija, spomladanskega pa mesec ali dva kasneje. 

Zimski česen pobiramo, ko se listi začnejo sušiti in rumeneti, kar nakazuje na to, da je pridelek zrel. Običajno se to zgodi sredi julija do začetka avgusta, odvisno od podnebnih razmer in sorte česna. Pomemben znak zrelosti je, da so stroki čvrsti in niso deformirani. Če zamudimo pravi čas za pobiranje, se nam lahko zgodi, da bodo glavice začele razpadati, takšen pridelek pa bo prej začel gniti. 

Pobiramo ga previdno z lopato ali manjšo motiko in pri tem pazimo, da ne poškodujemo strokov. Po pobiranju ga lahko takoj uporabimo, preostanek za shrambo pa nujno dobro posušimo ter nato shranimo na suhem in hladnem mestu. 

Česen sušimo približno en mesec, nato ga lahko spletemo v kite ali pospravimo v mrežaste vrečke.