Cvetlice, ki svojo največjo skrivnost razkrijejo zvečer

"Letošnje ciklame so na Krasu zacvetele pozno. Vročinski valovi in suša so jih zaustavili. Srečko Kosovel, katerega 100. obletnico prezgodnje smrti obeležujemo letos, je prav tej nežni in dišeči rastlini posvetil pesem. Označil jih je s tem, kar je njihova največja razpoznavnost – vonjem. Zelo dobro je zaznal, da najbolj dehtijo takrat, ko je meseca srebrni sijaj", sta zapisala dr. Jože Bavcon in dr. Blanka Ravnjak iz Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani.

"V Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani, kjer je res velika zbirka vrste navadna ciklama (Cyclamen purpurascens) iz cele Slovenije (preko 8500 enot), se prav zvečer njihov vonj razleze po celem dvorišču vse do upravne stavbe. Ko je vrt že zaprt in se dan umiri, njihov vonj prav poživlja ta osrednji del vrta. V naravi jih prav tako najbolj zavohamo v večernih urah, pa tudi zjutraj, dokler sonce še ni močno. Letos so prve ciklame, tako kot že skoraj zadnjih 20 let, zacvetele že aprila. Nato tu in tam katera maja, nekaj več junija, potem pa se je cvetenje zaradi vročine popolnoma ustavilo. Tako zgodnjega cvetenja nekoč skoraj ni bilo. Sedaj pa je to pogost pojav zaradi zgodnjih spomladanskih suš, ki ciklami zmotijo ritem. Ker je bilo letošnje poletje v Ljubljani zelo suho in vroče, so bile ciklame pod sušnim in toplotnim stresom. Kljub temu pa so ob prvem zaresnem dežju zacvetele."

Ciklama ni le gozdna rastlina. Skozi stoletja se je ohranila tudi na površinah, ki jih je človek izkrčil za potrebe kmetovanja.

"Ciklame, ki so bile nekoč prve rastline, ki so zacvetele po košnji v senožetih, v današnjem času pogosto čakajo na prvi dež in ohladitev. Ko so komaj pokosili seno, je bila že jutranja rosa dovolj, da so prve ciklame zacvetele že kake tri dni po spravilu sena. Ciklama, ki je rastlina presvetljenih gozdov, njene podrasti, se je na strmih površinah, senožetih, rovtih, lazih ali logih ob vodah prav tako ohranila. Ostala je tudi na skrčenih površinah, ki jih je človek v stoletjih odvzel gozdu, da je pridelal dovolj krme za živino. Danes vse prepogosto pozabljamo, da je bilo nekoč preživetje bistveno težje, zato je bilo potrebno bolj umno gospodarstvo." Prav zaradi tega je bilo za živino zelo pomembno suho seno, ki v primerjavi z današnjo silažo ni dalo toliko mleka, je pa omogočalo preživetje črede in s tem tudi ljudi. Zato morda ob pomanjkanju krme zaradi suše, ki je letos res izrazita, ker bi travniki morali vodo dobiti aprila, pa je letos niso, je za preživetje še vedno vredno pokositi mnoge nepokošene površine. Nekatere že kar dolgo samevajo, pa še vedno niso toliko zaraščene, da jih s stroji ne bi uspeli pokositi.

Prav zaraščanje je eden od razlogov, da ciklame iz nekaterih nekdanjih rastišč izginjajo.

"Ob tem je potrebno dodati, da na mnogih površinah, kjer so nekoč ciklame množično cvetele, tega ni več. Zaraščajočih površin ne prenesejo prav dobro. Ciklama je namreč prilagojena na košnjo, zato ima povsem rozetasto razrast, le cvetovi se dvignejo malo iznad ruše, zato da privabijo opraševalce. Če bi se ponovno naučili sonaravnega gospodarjenja, bi ob takih ekstremih, kot je letošnji, vroče poletje lažje preživeli. Ne z obilico krme, a dovolj za preživetje vseh čred, če bi le pokosili tudi nepokošene površine, s čimer bi upočasnili tudi zaraščanje. Za preživetje in samooskrbo bi bilo dobro, da nekdanje kmetijske površine ohranjamo, saj na ta način lahko ohranjamo tudi bogato biodiverziteto, ki se je ohranjala prav s sonaravnim gospodarjenjem."

Kako raznolike so naše ciklame, najbolj pokaže pestra paleta barv v raziskovalnih gredah Botaničnega vrta UL. Cvetovi segajo od povsem belih in belkastih z rahlimi rožnatimi odtenki do številnih rožnatih različic in temno vijolične barve. Razlikujejo se tudi po velikosti in obliki: nekateri cvetovi so manjši od centimetra, drugi merijo do tri centimetre. Cvetni listi so lahko povsem zaviti, pri drugih cvet spominja na plamen, spet tretji so zelo široki in togi.

"Sedaj, ko je zbirka stara že dobrih 25 let, se lepo vidi vsa ta pestra raznolikost. Zbirko tudi še vedno dopolnjujemo, ker še vedno najdemo nove različice. Seveda pa so v teh letih povsem drobni gomolji odebelili, kar pa pomeni, da se je cvetnost rastlin močno povečala. En tak lonček ima tako lahko od 50 do 100 cvetov na gomolj, to pa je že tisto, kar tej drobni in povsem naši rastlini daje izreden hortikulturni pečat."

Navadna ciklama je ena redkih naših vrst, ki so jo že dolgo gojili tudi doma. Sadili so jo v plitve glinene lonce in jo imeli kot lepo cvetočo lončnico. Nekoč so celo tekmovali, kdo bo imel lepšo rastlino in več cvetov. Z množičnim prihodom gojenih križancev perzijske ciklame pa je ta tradicija počasi zašla v pozabo.

A navadna ciklama ima posebno lastnost, ki je pri gojenih ciklamah ne najdemo v takšni meri.

"Vendar prav naša navadna ciklama najbolj diši od vseh 23 naravnih vrst. V Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani to plemenito tradicijo ohranjamo. Prav zato smo tudi letos v starem rastlinjaku zopet postavili izbor teh najlepših primerkov, ki jih že od leta 2000 gojimo v glinenih loncih. To je samo delček velike zbirke. Letos ciklame izredno dolgo in polno cvetijo, ker je sušno, ponoči dovolj vlage, dež pa ne uniči njihovih cvetov. Tako dolgo cvetenje je res izjemno in redko. Zato smo zelo veseli vsak dan, ko se sprehodimo med omamno dišečimi cvetovi v rastlinjaku."

Posebnost ciklam pa ni le njihov videz, temveč tudi vonj, ki je najizrazitejši prav v večernih urah. Kot pojasnjuje dr. Jože Bavcon, ciklame oprašujejo različne žuželke, med njimi čebele in čmrlji, vendar jih njihov vonj zvečer še posebej približa nočnim obiskovalcem.

"Ciklame res oprašujejo različne žuželke, tudi čebele in čmrlji, vendar pa je res, da so vonjave ciklam najmočnejše zvečer in zjutraj, dokler ni sonca. Zvečer najbolj dišijo. Takrat privabljajo nočne metulje in druge nočne žuželke."

Za izrazitejši vonj poskrbijo tudi večerne razmere. Temperatura se spusti, zrak pa postane bolj vlažen, zato dišavne spojine ostanejo bliže tlom.

"Hkrati ob nižji temperaturi zvečer naraste relativna vlažnost zraka. Te spremembe delujejo kot nekakšen "pokrov" nad tlemi, da hlapne dišavne spojine (eterična olja), ki jih ciklama proizvaja, v hladnejšem in vlažnejšem večernem zraku ne izhlapijo takoj visoko v ozračje, kot se to lahko dogaja tokom dneva. V toplem in vročem delu dneva večinoma rastline slabo izločajo tudi druge snovi, ker gre za temperaturni stres."

Navadna ciklama je dolgoživa rastlina, njeni gomolji pa lahko dosežejo precejšnjo starost in velikost. Od majhne rastline do bogato cvetočega primerka zato ne pridemo čez noč.

"Ciklama zacveti najprej večinoma po dveh letih, največ pa po treh letih; seveda je takrat cvetov največ do tri. Obilno cvetijo po več letih. Gomolji ciklam so lahko zelo stari, ostajajo gomolji debeline velikih krompirjev, seveda ne povsod. Prav ti debeli gomolji potem obilno cvetijo."

V dobrih razmerah se obilnejše cvetenje začne po nekaj letih, zares bogato pa šele pozneje.

"Če bi ocenjevali, v dobrih razmerah obilno zacvetijo od pet let naprej, obilno cvetenje pa pričakujemo od 10 let naprej. Ciklame so dolgožive vrste in zato so jih včasih ljudje radi imeli doma. Naša zbirka je večinoma nastala iz zelo drobnih gomoljev, po 25 letih pa je to sedaj res zelo bogato cvetenje."

Čeprav bi nas ob sprehodu po naravi lahko zamikalo, da bi lepo cvetočo ciklamo odnesli domov, tega ne smemo storiti. Ciklama je v Sloveniji zavarovana vrsta, zato je odvzem iz narave prepovedan.

"Ciklama je zavarovana vrsta v Sloveniji, so pa tudi na mednarodnem seznamu Cites, kar zopet pomeni, da je kakršen koli odvzem iz narave prepovedan."

Botanični vrt Univerze v Ljubljani ima za potrebe svojega dela dovoljenje za nabiranje semen in rastlin, vendar le v zelo omejenih količinah ter za raziskovalne in predstavitvene namene.

"Vse, kar v Botaničnem vrtu UL vzgojimo in je potem v prodaji, izvira iz rastlin, gojenih iz semen, ki jih imamo v vrtu posajene v različnih delih in so tukaj prisotne že veliko let. Ciklam, ne semen ne gomoljev, ne smemo nabirati v naravi. Izjema je šopek za osebno uporabo, kar pomeni, kar gre med tri prste."

Tudi gojene ciklame imajo svoje zahteve. Najpogostejša napaka pri negi je neustrezno zalivanje, saj rastlina ne mara niti presuhe niti premokre zemlje.

Ciklame so večinoma posajene v šoti. Ko jih kupimo, jih je potrebno previdno zalivati, da niso premokre ali presuhe. Zato uporabljamo prst, da preizkušamo vlažnost zemlje.

Za daljše in lepše cvetenje jim lahko pomagamo tudi z dognojevanjem.

"Če hočemo, da dolgo cvetijo, jih je dobro enkrat tedensko v času cvetenja zalivati s tekočimi gnojili za cvetenje."

Ko cvetenje mine, pa ciklame ne zavržemo. Rastlina potrebuje počitek, zato jo je najbolje presaditi in ji omogočiti primerne razmere.

"Ko odcvetijo, jih je najbolje takoj presaditi v vrtno zemljo, običajno zemljo z malo humusa; pustimo jih, da počivajo v senci zunaj, in jih potem jeseni pred slano damo nazaj na okenske police."

Pomembna je tudi temperatura prostora. Ciklame, predvsem križanci in perzijske ciklame, ne prenesejo dobro toplote.

"Križanci in perzijske ciklame ne marajo visokih temperatur, zato najlepše cvetijo v slabo ogrevanih prostorih; v toplih prostorih je njihovo cvetenje zelo kratko."

Ciklama predstavlja nežnost, ljubezen in hrepenenje, njena lepota in omamni vonj pa sta skozi čas očarala številne, tudi literarne ustvarjalce. Zato je povsem primerno, da članek sklenemo s Kosovelovimi verzi:

Ciklame

dehtijo

kakor tedaj,

meseca

srebrni sijaj

se razliva

v dolino.

Pod belimi okni

je tiho vse,

mesec

po srebrni cesti gre.

Ciklame

dehtijo

same,

same,

same.