Posadite ga enkrat in uživali ga boste leta

Hren oziroma Armoracia rusticana je trajnica iz družine križnic, kamor sodijo tudi zelje, gorčica in druge sorodne rastline. Njegovi veliki zeleni listi jeseni odmrejo, spomladi pa iz korenin ponovno poženejo novi.

Kraljeva hortikulturna družba hren opisuje kot dolgoživo in zelo bujno rastlino. Pod zemljo razvije močan koreninski sistem, iz katerega se lahko širijo nove korenine. Prav zato ga je, ko se enkrat dobro razraste, težko popolnoma odstraniti.

Če pri izkopavanju v zemlji ostanejo manjši koščki korenin, lahko iz njih poženejo nove rastline. Hren je zato najbolje posaditi na mesto, kjer vas njegovo širjenje ne bo motilo.

Hren najlažje vzgojimo iz koreninskih potaknjencev. To so približno 15 centimetrov dolgi deli korenin, ki jih lahko posadimo neposredno v zemljo ali v posodo.

Royal Horticultural Society priporoča sajenje mladih rastlin ali koreninskih potaknjencev spomladi oziroma v začetku poletja. Rastlina se lahko hitro ukorenini in jo je ob ustreznih razmerah mogoče prvič rahlo pobrati v drugem letu.

Če imate možnost izbire, je koreninski potaknjenec praviloma enostavnejša pot do nove rastline kot vzgoja iz semena.

Če želite debele in lepo razvite korenine, je zelo pomembno, da ima hren dovolj prostora za rast pod zemljo.

The Old Farmer's Almanac priporoča, da zemljo pred sajenjem obdelamo približno 20 do 25 centimetrov globoko ter odstranimo kamenje in druge ovire, ki bi lahko zavirale rast korenin.

Najbolj mu ustrezajo rodovitna, vlažna in dobro odcedna tla. Zastajanje vode lahko povzroči gnitje korenin, zelo suha tla pa prav tako niso primerna za dober razvoj rastline.

Če je zemlja na vrtu težka in zbita, jo je zato pred sajenjem smiselno zrahljati in ji po potrebi dodati dobro razgrajeno organsko snov.

Hren lahko raste na soncu ali v delni senci. Kraljeva hortikulturna družba navaja, da dobro uspeva na različnih rastiščih, vendar je zanj najbolj primerna lega z dovolj svetlobe in dobro odcednimi tlemi.

The Old Farmer's Almanac opozarja, da je pridelek na bolj sončnem mestu praviloma boljši kot na izrazito senčnem. Če imate na voljo svetel del vrta, mu ga zato brez pomisleka namenite.

To je eden najboljših načinov, kako preprečiti njegovo nenadzorovano širjenje.

Royal Horticultural Society priporoča veliko in globoko posodo, široko in globoko najmanj približno 30 centimetrov. Vanjo lahko posadite eno mlado rastlino ali več koreninskih potaknjencev, vendar mora imeti koreninski sistem dovolj prostora za razvoj.

Prednost gojenja v posodi ni samo v tem, da hren ostane na mestu. Tudi spravilo je precej preprostejše. Rastlino lahko ob koncu sezone vzamete iz posode, odstranite del korenin in preostanek ponovno posadite.

Pri sajenju je pomembno, da veste, kateri konec korenine je zgornji.

Royal Horticultural Society priporoča, da koreninski potaknjenec posadite navpično, pri čemer naj bo njegov zgornji del približno pet centimetrov pod površino zemlje. Nato zemljo okoli njega rahlo utrdite in zalijte.

The Old Farmer's Almanac opisuje nekoliko drugačen način: koreninski potaknjenec položimo v približno 8 do 10 centimetrov globok jarek pod kotom približno 45 stopinj.

Obe metodi se uporabljata pri vzgoji hrena. Pomembneje od samega kota je, da je koreninski potaknjenec pravilno obrnjen in da ima dovolj prostora za razvoj.

Ko se rastlina dobro ukorenini, je hren precej nezahteven. V prvi rastni sezoni ga je treba med sušnimi obdobji zalivati, pozneje pa rastline, ki rastejo neposredno v tleh, praviloma ne potrebujejo veliko dodatne vode.

Pri gojenju v posodi je drugače. Zemlja v posodi se hitreje izsuši, zato jo je treba v toplem in suhem vremenu redno preverjati in zalivati.

Kraljeva hortikulturna družba priporoča tudi zastiranje tal okoli rastlin, saj lahko tako zadržimo vlago in zmanjšamo rast plevela.

Hren je lahko odlična rastlina za vrt, vendar je z njim dobro ravnati nekoliko previdno. Ko se razraste, ga je težko odstraniti, saj lahko iz korenin, ki ostanejo v zemlji, zrastejo nove rastline.

Če ga želite posaditi neposredno v tla, mu zato namenite ločen kotiček. Še boljša možnost je velika posoda, saj tako korenine ostanejo omejene na določen prostor.

Kraljeva hortikulturna družba celo priporoča gojenje hrena v posodi prav zato, ker se lahko v zemlji zelo hitro razširi.

Za spravilo korenin je najbolj primerna jesen oziroma začetek zime. Takrat so korenine dobro razvite in imajo izrazit okus.

BBC Gardeners' World Magazine navaja, da so korenine najbolj pekoče in aromatične približno oktobra in novembra. Kraljeva hortikulturna družba pa svetuje jesensko ali zgodnje zimsko spravilo ter opozarja, da lahko mlade rastline prvič nekoliko oberemo šele v drugem letu.

Pri izkopavanju ne odstranite nujno celotne rastline. Če želite hren gojiti tudi prihodnje leto, lahko del zdravih korenin pustite v zemlji oziroma ga ponovno posadite.

Značilna ostrina hrena se razvije šele, ko korenino poškodujemo. Ko jo režemo ali ribamo, se sprostijo spojine, ki ustvarijo njegov značilen močan vonj in pekoč okus.

The Old Farmer's Almanac pojasnjuje, da je ostrina povezana s procesom, ki se začne, ko korenino narežemo, zdrobimo ali naribamo. Bolj drobno ko jo naribamo, izrazitejši je lahko njen okus.

Pri ribanju zato ni nič nenavadnega, če začnejo peči oči in nos. Hren je najbolje pripravljati v dobro prezračenem prostoru.

Sveže naribana korenina je odlična za omake, mesne jedi, namaze in solatne prelive. Uporabimo jo lahko tudi kot ostrejšo alternativo wasabiju.

Čeprav je mogoče hren pustiti na istem mestu več let, je njegovo redno izkopavanje koristno tudi zato, ker tako lažje nadzorujemo njegovo širjenje.

Ena sama rastlina je za običajno gospodinjstvo pogosto povsem dovolj. Če ji zagotovimo dovolj prostora, primerno zemljo in nekaj vode v sušnih obdobjih, lahko vsako leto znova požene in zagotovi sveže korenine.

Če pa želite imeti nad rastjo res popoln nadzor, ga posadite v veliko posodo. Tako boste lažje nadzorovali korenine, preprostejše bo tudi spravilo, hren pa ne bo počasi zasedel polovice zelenjavnega vrta.

Viri: Royal Horticultural Society; BBC Gardeners' World Magazine; The Old Farmer's Almanac