Za preprečevanje bolezni bučk je najpomembneje upoštevati kolobar

Preventivni ukrepi se začnejo z ustrezno izbiro in lego njive, optimalnega rastišča, pravilnega vrstenja buč v kolobarju, izbiro sort ali hibridov tolerantnih na povzročitelje bolezni, s pravilno obdelavo zemlje, setvijo zdravega certificiranega semena, pravilno gostoto setve, uravnoteženim gnojenjem in drugimi ukrepi, ki se izvajajo v času rastne dobe. To so zatiranje plevelov, prezračevanje z okopavanjem, odstranjevanje okuženih rastlin in rastlinskih ostankov, pravilno zalivanje pri tleh in ne po listih, vzdrževanje higiene oblačil, orodja in strojev. Z doslednim izvajanjem preventivnih ukrepov močno zmanjšamo možnost okužb s povzročitelji bolezni in se izognemo uporabi sintetičnih fitofarmacevtskih sredstev. Na mladih nezrelih bučkah skoraj ni okužb v primerjavi z dozorelimi. Sajenje sadik pa je smiselno do sredine avgusta.

Pravilen kolobar je temeljni ukrep varstva pred povzročitelji bolezni. Buč ne pridelujemo v monokulturi, to je več let zaporedoma na isti njivi. Priporočljiv je štiri- ali petletni kolobar, da ponovno zasedejo isto mesto. Uspešnost pridelave buč in bučk pa je v veliki meri odvisna od predhodnih posevkov, ki naj bodo iz različnih botaničnih družin. Na vrtu je ustrezno vrstenje po žitih in ajdi, grahu, bobu in fižolu, čebuli in česnu, redkvah in redkvicah, solati in rdeči pesi. Na njivah so odličen predposevek žita ali detelje, na primer inkarnatka, izogniti pa se je treba sončnici, oljni ogrščici in soji. Koristen napotek za manj bolezni je setev v dneh, ugodnih za plod.

Podobno kot na njivah ameriških staroselcev so tudi naši predniki kombinirali buče s koruzo in visokim fižolom. Zaradi dobrega uspevanja v skupnosti, so jih imenovali . Koruza je opora fižolu, fižol zaradi sobivanja z bakterijami iz rodu bogati zemljo z dušikom, buče pa s plazečo rastjo preprečujejo zapleveljenost in izhlapevanje. Biotska pestrost združene setve buč s koruzo in fižolom ovira ne le prenos okužb, ampak tudi pojav bolezni.

Za velik in kakovosten pridelek zahtevajo buče dobro založena tla s hranili in humusom. Pri gnojenju z organskimi gnojili se je treba izogniti kompostu, pridobljenemu iz ostankov paradižnika, paprike, jajčevcev in kumar, saj obstaja možnost prenosa povzročiteljev bolezni, ki lahko okužijo tudi buče. Za mlade rastline so ob vzniku ali takoj po njem nevarne talne glive iz rodov , , in drugih. Za preprečevanje okužb je pomembna setev zdravega, certificiranega semena. Pri ekološki pridelavi se priporoča pranje semen s toplo vodo ali zeliščnim čajem. Na enak način se zmanjšajo tudi okužbe z glivami iz rodov in , ki povzročata venenje in trohnobo stebel.

Pepelovko bučnic () ter bučno in kumarno pepelovko () prepoznamo po pepelasti prevleki na zgornji strani listov. Značilna znamenja za plesen bučnic () so svetle listne pege, ki sčasoma porumenijo, porjavijo in se posušijo. Varstvo pred različnimi vrstami plesni temelji na čim daljšem kolobarju ter setvi odpornih sort in hibridov. Konvencionalni pridelovalci lahko uporabijo proti plesnim registrirane fungicide, naravne in sintetične, ekološki pa samo naravne, kot so zeliščni čaji (baldrijanov, presličin) in sredstva za krepitev rastlin, na primer Amalgerol Esence. Sestavljajo ga alge, aminokisline, zeliščni izvlečki in mikroelementi, registriran pa je kot gnojilo in dovoljen v ekološkem kmetijstvu. Pridelovalci, ki delajo po biološko-dinamični metodi, škropijo proti glivičnim boleznim s preparatom 501, vsaj 3-krat v rastni dobi, dodajo pa lahko tudi pripravek iz baldrijana (preparat 507).

V deževnih letih je pogost bakterijski ožig bučnic () pv. ), sprva na listih v obliki mastnih, rumenkastih peg s prosojno sredino, ki sčasoma prehajajo v luknje. Iznakaženi in porumeneli plodovi se sušijo in odpadajo. Proti bakterijskim okužbam so zgolj preventivni ukrepi, kot so pravilno vrstenje v kolobarju na štiri do pet let, dosledna higiena na njivi, razkuževanje orodja, uničevanje rastlinskih ostankov, odstranjevanje okuženih rastlin ter setev razkuženega semena.

Od virusov se pri nas pojavljajo virus mozaika kumare (CMV), virus rumenega mozaika bučke (ZYMV) in virus mozaika lubenice (WMV). Virusne bolezni prepoznamo po raznobarvnosti in zvijanju listov ter iznakaženosti plodov; pogoste pege na listih so v vzorcu mozaika. Okužbe z več virusi se kažejo v še izrazitejših bolezenskih znamenjih. Ker se virusi širijo po posevku z ušmi in drugimi sesajočimi žuželkami, jih pri njihovem čezmernem naletu lahko pridelovalci buč poškropijo z insekticidi, naravnimi ali sintetičnimi, odvisno od načina pridelave in upoštevanja paradigme trajnosti. Širjenje virusov preprečujemo tudi s sajenjem brezvirusnih sadik in odstranjevanjem mladih rastlin z znamenji okužbe.