Korenovka, ki počasi izginja iz naših njiv in vrtov

Repa se je od udomačitve v Aziji razširila po vsem svetu. Od velikega pomena v kolobarju in prehrani ljudi v preteklosti, zdaj marsikje v bogatem svetu doživlja zaton v pridelavi, sočasno pa jo strokovnjaki za prehrano obujajo kot kulinarično posebnost in priporočajo kot hranilno in zdravo hrano. Le še na podeželju v revnih državah se ohranja kot osnovno živilo revežev in krmilo za rejne živali, zlasti prašiče.

V Sloveniji zaseda repa le še okoli 200 hektarjev zemljišč, na katerih prevladujeta domači sorti 'Kranjska okrogla' in 'Kranjska podolgovata'. Slednja je bolj primerna za strojno lupljenje, zato jo cenijo preostali veliki pridelovalci, nekateri pa kisajo kupljeno repo, pridelano drugje.

Večina pridelane repe je namreč za kisanje in pripravo jedi, med katerimi sta najbolj znani primorska jota in bujta repa - tradicionalna slovenska oziroma prekmurska narodna jed, v kateri se poleg kisle repe kuha še prosena kaša in mesnate prašičje kosti. Sladka, sveža, presna in kuhana repa, v koščkih ali naribana je primerna za solate, enolončnice, prikuhe, a kaj ko so te v domačih kuhinjah ter ponudbi restavracij precej bolj zapostavljene, če ne že pozabljene. Na primer, loška smojka je izdolbena repa, nadevana s proseno kašo. Repa se odlično ujema s fižolom in krompirjem, ki oblažita njen oster okus. V preteklosti so uporabljali tudi mlade liste repe za zelenjavne juhe in prikuhe, na primer smukavec, ki je bila zelo gosta juha iz repinih listov. Zdaj je bolj moderna mikrozelenjava, mlade do 8 cm velike rastlinice, med katerimi so v ponudbi tudi repine z vijoličasto obarvanimi sočnimi stebelci in mladimi listi za pripravo ali okrasitev solat in sendvičev. Nekoliko pikanten, a v glavnem všečen okus spominja na gorčico.

Koren repe vsebuje veliko prehranskih vlaknin in je vir vitamina C (ki se s toplotno obdelavo zmanjša), vitamina B6, folne kisline, kalcija, kalija, fosforja, magnezija in kroma. Fermentirana repa je bogata z encimi, ki zagotavljajo absorpcijo hranilnih snovi v našem telesu ter čistijo želodec in črevesje. Repini listi vsebujejo še več vitaminov (A, C in K), od mikroelementov pa precej bakra, natrija in železa. Bogastvo vitaminov in mikroelementov je tudi v mikrozelenjavi.

V kolobarju se je treba izogniti drugim križnicam in upoštevati vrstenje na štiri leta, ko lahko pride na isto mesto. Dobro uspeva na lažjih odcednih tleh, ki vsebujejo vsaj štiri odstotke humusa, pH vrednost tal pa naj ne bo manjša od 6. Za enakomerno debele korene potrebuje srednje globoka tla z ornico od 25 do 30 cm. Najboljši način obdelave je vsaj plitvo oranje, zmanjšana obdelava in direktna setev - brez oranja za setev repe nista primerni, ker bo vznik neenakomeren, koreni pa deformirani. Za dovolj organske snovi v tleh se priporoča gnojenje z uležanim hlevskim gnojem ali s kompostom.

Naši predniki so jo sejali kot dosevek v preorano strnišče, po žetvi ozimnega ječmena, pšenice ali spravilu zgodnjega krompirja, in sicer povprek, pozneje pa mlad posevek ročno pleli in ga med pletjem redčili. V novejšem času kmetje posejejo repo za kisanje s pnevmatsko sejalnico, ki odloži seme na globino 2 do 3 cm pri medvrstni razdalji 70 cm in 30 cm v vrsti. S setvijo na stalno mesto se izognejo redčenju, razmik pa daje možnost zmanjševanja zapleveljenosti s strojnim okopavanjem, dokler rastline repe ne prekrijejo prostora med vrstami, zasenčijo plevele in s tem preprečijo njihovo rast. Zatiranje plevelov s česali pride v poštev le pri dobri izvedbi, da česalo repe ne puli in je vreme dovolj suho.

Pri setvi na vrtu je običajno manjši medvrstni razmik (45 cm), v vrsti pa 15 cm, zaradi sprotne uporabe mladih korenov (na primer, z 8 do 10 cm v premeru), ki jih zrežemo na koščke za enolončnice ali pa populimo majhne in uporabimo kot rdečo redkvico. Pri gojenju za zeleno repino solato in majhne, a sladke korene posejemo semena na manjši razmik med vrstami (8 cm) in bližje skupaj v vrsti ali kar povprek. Seme repe potrebuje za kalitev od 5 do 7 dni. Iz korenov lahko pripravimo domačo kislo repo z ribanjem in kisanjem v kozarcih.

Najpogostejša bolezen repe je golšavost kapusnic, ki se pojavi, kadar ne upoštevamo zahtev kolobarja. Za repo so ob vzniku in v času mladostnega razvoja nevarni bolhači, ki se prehranjujejo z listi repe. Hroščki obžirajo mlade liste repe, zaradi česar so listi na gosto preluknjani. Repa slabo raste in ob močnejšem napadu celo propade. Poleg bolhačov repo napadajo tudi drugi škodljivci kapusnic, ki pa navadno ne povzročajo večje gospodarske škode.

Vrtičkarji in ekološki pridelovalci, ki uporabljajo biodinamične preparate, naj poškropijo gredico ali njivo pred setvijo in/ali po setvi repe s preparatom 500, in sicer trikrat, v tedenskih razmikih. V rastni dobi škropijo in še posebej v času dozorevanja škropijo večkrat s preparatom 501, kar je dobro tudi za boljšo obstojnost korenov v času shranjevanja. Koristno za pridelek je, če repo sejemo, oskrbujemo in pobiramo v dnevih za korenino, ki so označeni v vsakoletnem setvenem koledarju.

Veliki pridelovalci začnejo s spravilom strniščne repe konec oktobra in v prvi polovici novembra, vrtičkarji pa lahko prej. Repo pulimo, osušimo in izločimo poškodovane korene. Debelejši koreni so lahko pikantni, žilavi in oleseneli; če so predolgo na njivi, postanejo v notranjosti votli, čemur pravimo, da je repa puhla in neprimerna za kisanje ali pripravo jedi iz presnih in kuhanih korenov. Puhla repa je lahko posledica predolgega skladiščenja in neustreznih shranjevalnih razmer.

Če je repa izpostavljena nizkim temperaturam, zmrzne, kar je še posebej nevarno za repo, ki jo nameravamo kisati, zato je repo za kisanje pozimi potrebno shraniti v prostorih, kjer ne zmrzuje in so temperature ter vlaga v skladišču še dovolj nizke, da repa ne začne rasti. Naši predniki so hranili repo v zasipnicah, na Bizeljskem pa tudi v posebnih jamah, ki so jim rekli repnice.

Na območju Bizeljskega v preteklosti skoraj ni bilo domačije, ki bi bila brez repnice. V rove, izkopane v tla iz zbitega kremenčevega peska, so poleg repe shranjevali krompir, korenje, zelenjavo in sadje, vino in mesnine. Repa je morala vzdržati vsaj do spomladi, če ne do naslednje letine. Civilizacijski napredek je tudi na Bizeljsko prinesel hladilnike in zamrzovalne omare, ki so nadomestili hlad repnice. Opuščanje kmetovanja je zapečatilo usodo večine repnic, ki so zapuščene propadle, preostale pa so domiselni domačini obnovili in jih preuredili v vinske kleti. Veselje in radost ob dobri letini repe je zamenjalo veselje do žlahtne vinske kapljice, ki v povezavi s turistično dejavnostjo zadržuje domačine v teh slikovitih in zaradi cestnih povezav vse manj odmaknjenih krajih. Repnice so avtohtona etnološka in kulturna dediščina Bizeljskega.